Raziskava je proučevala 12 letne trende presnovne kontrole v skupini bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 1 (SBT1). Podatke smo pridobili iz prospektivnega registra, ki vključuje 886 bolnikov, ki so bili ob pojavu bolezni stari od 0 do 17,99 let. Statistične analize podatkov med leti 2000 in 2011 smo izvedli z modeli linearne in logistične regresije z več spremenljivkami. Hemoglobin A1c (HbA1c) se je signifikantno znižal v obdobju 12 let (iz 78 mmol/mol leta 2000 na 61 mmol/mol leta 2011). HbA1c je bil povezan s starostjo in trajanjem SBT1 (P(0.001). Bolnice so imele v povprečju višji HbA1c (P=0.01). Presnovna kontrola celotne slovenske populacije bolnikov s SBT1 je v 12 letih občuno boljša z manjšim deležem resnih akutnih komplikacij.
COBISS.SI-ID: 31060185
V vodni raztopini smo z NMR spektroskopijo, gelsko elektroforezo, CD spektroskopijo in diferencialno kalometrijo (DSC) karakterizirali nov intermediat zvijanja Oxytricha nova telomeric Oxy-1.5 G-quadrupleksa. Intermediat se nahaja v dveh simetričnih bipolarnih oblikah, kjer so vsi gvanidinski ostanki vključeni v GG N1-carbonilne simetrične bazne pare. Kinetična analiza ob prisotnosti K+ je pokazala hitrejše zvijanje preko manj intermediatov v primerjavi z zvijanjem ene verige. Zato smo predpostavili nov način zvijanja v G-kvadrupleksov v prisotnosti kationov, kot je kalijev kation.
COBISS.SI-ID: 1701423
Izhodišče: Sladkorna bolezen tipa 1 (SBT1) je kronična avtoimunska bolezen pri kateri hiperglikemija, zvišana raven oksidativnega stresa in končnih produktov glikacije, skupaj z genetskimi in okoljskimi dejavniki privede do nastanka diabetičnih zapletov. Krajše dolžine telomerov so povezane s hiperglikemičnimi epizodami in nižjimi serumskimi vrednostmi vitamina D. Metode: Z metodo qPCR smo iz vzorcev DNA periferne krvi določili povprečne dolžine telomerov 53 slovenskim bolnikom s SBT1 (povprečna starost 8.7 let; 1:1.3 razmerje dečki in deklice). Indeks standardnega odklona indeksa telesne teže (BMI-SDS), vrednosti serumskega metabolita vitamina D – 25-hidroksikarcifediola (25 (OH) D3), glikiran hemoglobin in starost preiskovancev ob izbruhu bolezni smo pridobili iz razpoložljive medicinske dokumentacije. Rezultati: Rezultati nakazujejo krajše dolžine telomerov pri bolnikih z višjimi vrednostmi BMI-SDS (0.455 ± 0.438, -0.63 ± 0.295; p=0.049). Preiskovanci z višjimi vrednostmi BMI-SDS so imeli nižje vrednosti 25-(OH)-D3, kot preiskovanci z nižjimi vrednostmi BMI-SDS (40.66 ± 3.07 vs. 52.86 ± 4.85 nmol/L; p=0.045). Vrednosti 25-(OH)-D3 niso statistično značilno različne pri preiskovancih z višjimi oziroma nižjimi povprečnimi dolžinami telomerov. Zaključki: Otroci in mladostniki s SBT1 s krajšimi dolžinami telomerov imajo nekoliko višje vrednosti BMI-SDS. Nižje vrednosti 25-(OH)-D3 so povezane z višjim BMI-SDS. Povezav med serumskimi vrednostmi 25-(OH)-D3, starostjo bolnikov ob izbruhu bolezni, glikiranim hemoglobinom in povprečnimi dolžinami telomerov nismo zaznali. Za razjasnitev vloge telomerov v etiologiji, patogenezi in nastanku zapletov SBT1 bodo potrebne nadaljnje raziskave z večjim številom preiskovancev.