Za varovanje gozdnih ekosistemov in vseh funkcij, ki jih opravljajo, je nujno potrebno zagotoviti sposobnost prilagajanja teh ekosistemov na spremembe v okolju, tudi s pomočjo trajnostnega in sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Sposobnost prilagajanja temelji na obstoječi biološki variabilnosti, katere osnova je variabilnost na genetski ravni. Cilj Konvencije o biološki raznovrstnosti je zaustaviti erozijo biološke variabilnosti, kar je izjemnega pomena tudi za varovanje in gospodarjenje z gozdovi in njihovimi genskimi viri. Za odkrivanje sprememb, ki ogrožajo biološke vire, je potrebno skozi čas spremljati biotsko raznovrstnost. Osnova takega spremljanja je spremljanju genetske variabilnosti, ki vodi k učinkovitemu varovanju le-te. V prispevku primerjamo gozdni genski monitoring (GGM) z ostalimi koncepti spremljanja biotske raznovrstnosti. GGM omogoča zgodnje odkrivanje potencialno škodljivih sprememb za prilagodljivost gozdov še preden se ti pojavljajo na višjih ravneh biotske raznovrstnosti (npr. v vrstni ali ekosistemski raznolikosti). Tako lahko izboljša gospodarjenje z gozdovi in bodoče raziskave. Preden se GGM uveljavi v praksi na nacionalni ali mednarodni ravni, je potrebno pregledati in oceniti že obstoječe koncepte genetskih monitoringov. V prispevku je prikazan pregled konceptov in definicij GGM, diskutirane so njihove prednosti in slabosti, ter predstavljeni koraki, potrebni za optimizacijo in izvajanje GGM. GGM je pomemben del spremljanja biotske raznovrstnosti. Tukaj ga definiramo kot sistem, ki vsebuje oceno zmogljivosti populacije dreves za preživetje, razmnoževanje in dolgoročno vztrajanje v pogojih hitrih okoljskih sprememb.
COBISS.SI-ID: 4487334
Usoda perifernih populacij gozdnih dreves ima poseben pomen v okviru podnebnih sprememb. Periferne populacije so lahko hkrati tiste, kjer bo prišlo do najhitrejše evolucije; tiste, ki se soočajo z najhitreje naraščajočim tveganjem izumrtja; lahko so vir migrantov za kolonizacijo novih področij na vodilnih robovih areala; ali pa vir genetske variabilnosti za vnos v ostale populacije. Odločitev o strategiji varovanja in trajnostne rabe genskih virov perifernih populacij dreves predstavlja velik izziv. V članku je predstavljen pregled genetskih in ekoloških procesov, ki delujejo na različne tipe perifernih populacij in vpliv teh procesov za prilagajanje gozdov in gospodarjenja z gozdovi podnebnim spremembam. Še posebej se v članku osredotočamo na periferne populacije na zadnjem robu areala, kjer so okoljski izzivi že ali pa bodo postali najbolj akutni. Menimo, da so perifernih populacije "naravni laboratorij" za reševanje raziskovalnih vprašanj o kompleksnih interakcijah med demografskimi procesi in naravnim izborom in vprašanj o njihovem prilagajanju okolju; ter ali bo prilagajanje na temelju genetske variabilnosti teh populacij zadostovalo za dolgoročno obstojnost vrst v okviru trenutnega areala. Periferne populacije so ključne za adaptivno gospodarjenje z gozdovi; za njihovo ohranitev potrebujemo posebne ukrepe. V luči ohranjanja in trajnostne rabe genetskih virov perifernih populacij moramo nujno uskladiti tradicionalno nasprotujoča si stališča gozdarjev in naravovarstvenikov. Na podlagi obstoječega znanja predlagamo pristope in načela za upravljanje in ohranjanje teh dragocenih populacij, z namenom ohranjanja aktivnih genetskih in ekoloških procesov, ki so jih v daljšem časovnem obdobju tudi oblikovali.
COBISS.SI-ID: 4430502
Predstavljena je razširjenost rdečega hrasta v naravnem arealu, njegova adaptivna in nevtralna genetska variabilnost v naravnem arealu in v Evropi, žlahtnjenje ter genetski aspekti naravne regeneracije v Evropi.
COBISS.SI-ID: 4704422