Pokazali smo, da se amoditoksin (AtxA), nevrotoksična sekretorna fosfolipaza A2 (sPLA2) iz strupa modrasa, veže na protein disulfid izomerazo (PDI) v lumnu endoplazemskega retikuluma (ER) celic PC12 tudi in vivo. Predlagali smo, da je ta interakcija pomembna za prenos AtxA iz zunajceličnega prostora v citosol celice. Rezultati, ki smo jih objavili podpirajo tezo, da PDI sodeluje pri retrogradnem transportu sesalskih endogenih sPLA2s, strukturnih homologov AtxA. Predlagali smo 3D model kompleksa sPLA2-hPDI in ga tudi eksperimentalno potrdili. Model predstavlja odlično osnovo za pospešitev nadaljnjih raziskav procesa celičnega vnosa sPLA2 in (pato)fiziološke vloge teh encimov, ki so povezane z njihovim znotrajceličnim delovanjem.
COBISS.SI-ID: 28439079
Na področju komuniciranje med celičnimi organeli, ki je trenutno eno osrednjih v celični biologiji, smo pokazali nov način povezave med mitohondriji in peroksisomi, ki temelji na kompleksu ERMES in na proteinu Pex11 Objava je v strokovni javnosti zelo odmevna in je odprla pot tudi nekaterim drugim do sedaj nekonvencionalnim pogledom na organizacijo evkariontskih celic.
COBISS.SI-ID: 28442663
Pregledni članek povzema do sedaj opravljene raziskave na področju distribucije, strukture in možnih aplikacij glivnih egerolizinskih proteinov. Povdarek je na že opisanih ali drugih potencijalno zanimivih biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah egerolizinov, ki se lahko uporabljajo kot (i) označevalci specifičnih membranskih lipidov; (ii) biomarkerji pri detekciji izpostavitve patogenim glivam (egerolizinski geni so lahko tarče za detekcijo gliv v primeru infekcije, protitelesa proti egerolizinom pa lahko predstavljajo pomembna orodja v imunodiagnostiki); (iii) orodje za določanje vrste glivnih fitopatogenov v primeru okužbe s sorodnimi vrstami; in (iv) močni promotorji, ki regulirajo egerolizinske gene, lahko sprožijo sekrecijo heterolognih proteinov v glivah in se uspešno uporabljajo v tehnikah simultane multigenske ekspresije.
COBISS.SI-ID: 3264591
Količina holesterola v membranah celic nekaterih vrst tumorjev je lahko bistveno višja kot v membranah normalnih celic. V pričujoči raziskavi smo ovrednotili učinek proteinskega kompleksa ostreolizin A/ pleurotolizin B (OlyA/PlyB), ki se specifično veže na membranske regije obogatene s sfingomielinom in holesterolom, ter metil-β-ciklodekstrina (MCD), ki nase veže membranski holesterol, na preživetje normalnih in tumorskih celic človeškega uroteija. Ugotovili smo, da je količina holesterola v rakastih celicah močno povečana. Največja je v celicah invazivnega karcinoma T24, najmanjša pa v normalnih urotelijskih celicah. MCD je izrazito zmanjšal viabilnost celic T24, medtem ko je tretma z OlyA/PlyB močno zmanjšal viabilnost neinvazivnih tumorskih celic RT4. Biokemijske analize ter posnetki z elektronskim mikroskopom so pokazali, da tako MCD kot OlyA/PlyB povzročajo smrt celic zaradi nekroze. Viabilnost normalnih celic po tretmaju z MCD ni bila statistično značilno manjša, medtem ko tretma z OlyA/PlyB na spremembo viabilnosti sploh ni vplival. Sklepamo, da povečan delež holesterola in membranskih domen bogatih s sfingomielinom in holesterolom, ki smo ju določili v celicah raka urotelija, lahko predstavljata konstitutivno tarčo za terapijo in eliminacijo celic raka urotelija.
COBISS.SI-ID: 3572559
VaF1 smo izolirali iz strupa modrasa. Ta metaloproteinaza (SVMP) ni bila hemoragična kljub temu, da je in vitro razgrajevala nekatere komponente zunajceličnine. VaF1 je hidrolizirala več plazemskih proteinov, ki so udeleženi pri koagulaciji krvi, zato pričakujemo, da deluje antikoagulativno. VaF1 je enoverižen, kisel glikoprotein z maso 49.7 kDa. Določili smo nukleotidno zaporedja cDNA zapisa prekurzorske oblike VAF1 in iz njega deducirali celotno aminokislinsko zaporedje. Glede na strukturo VaF1 sodi med P-IIIa SVMPs. Zanimivo je, da ga protitelesa proti celotnemu strupu modrasa niso prepoznala, zato bi lahko prispeval k post-seroterapijskim zapletom, npr. k pojavu pomanjkljivega strjevanja krvi, pri pacientih.
COBISS.SI-ID: 28236839