V članku je opisana konstrukcija TiO2@DNA nanohibridnega superkonedzatorja. Sintetizirane TiO2 mikrokroglice imajo veliko por, zato je njihova površina kljub majhnosti efektivno zelo velika. TiO2 mikrokroglice, prevlečene z organskimi molekulami DNK so avtorji nanesli na elektrodo in tako dobili tako imenovani superkondenzator. Narejeni superkondenzator bi lahko v prihodnosti uporabljali kot vir energije za implante, ki so vgrajeni v človeškem organizmu, saj je popolnoma biokompatibilen, napaja pa se iz fiziološkega okolja in zato ne potrebuje dodatnih elektrolitov, t.j. polnjenja. Zdajšnje elektrode so večinoma iz težkih kovin, grafita ipd. in so, čeprav so visoko učinkovite, zaradi materiala, iz katerega so narejene, tudi zelo strupene. Superkondenzator, ki je opisan v našem članku, pa je popolnoma biokompatibilen in se samostojno napaja iz fiziološkega okolja, hkrati pa lahko deluje tudi kot biosenzor.
COBISS.SI-ID: 11061076
V predstavljeni študiji smo smo primerjali adhezijo dveh bakterijskih vrst, t.j. Streptococcus sanguinis in Streptococcus na različne nanostrukturirane titanove površine. V ta namen smo z uporabo anodizacijske metode pripravili TiO2 nanotubularne površine z različnimi premeri nanotub (100 nm, 50 nm in 15 nm) ter TiO2 nanoporozno površine. Za primerjavo smo vzeli gladke TiO2 površine. V eksperimentih smo pokazali, da se bakteriji S. sanguinis in S. mutans najslabše vežeta na nanoporozno TiO2 površino s premerom por 15 nm, ki so po drugi strani optimalne za adhezijo osteoblastov. Na osnovi predstavljenih rezultatov naše študije lahko torej zaključimo, da lahko s pomočjo optimalne nanostrukturirane površine oralnih implantov minimiziramo možnost infekcije ter hkrati maksimiziramo adhezijo osteoblastov, t.j. integracijo implanta v tkivo.
COBISS.SI-ID: 11244628
Slikanje in kvatifikacija anatomije jezika je koristna za načrtovanje kirurškega posega ter pooperativno rehabilitacijo pacientov z rakom jezika. Pomembno je tudi za boljše razumevanje prilagajanja in učenja novih načinov dihanja, požiranja in govorjenja, s katerimi morajo osebe kompenzirati spremembe, ki so posledica bolezni, operacije ali staranja. In-vivo zajemanje visoko resolucijskih tridimenzionalnih (3D) magnetno resonančnih (MR) slik trenutno še ni možno, predvsem zaradi gibanja slikanih anatomskih struktur, ki je posledica dihanja in neprostovoljnega požiranja, med slikanjem. Zadnji dosežki na področju rekonstrukcije 3D slik omogočajo generiranje super resolucijskih 3D MR slik na osnovi množice ortogonalnih slik z visoko ločljivostjo v ravnini. Kot prvi poročamo o avtomatski segmentaciji MR slik mišic jezika. Zajeli smo deset super resolucijskih MR slik, ročno posegmentirali mišici henioglossus in inferior longitudinalis ter jih označili z oslonilnimi točkami. Ročno segmentirane slike smo primerjali s segmentacijo, ki smo jo izvedli z našim postopkom, ki temelji na teoriji iger. Rezultate smo primerjali tudi z rezultati, ki smo jih dobili z dvema uveljavljenima postopkoma. Validacija je pokazala, da je naš postopek primerljiv z ročnim obrisovanjem izkušenega zdravnika ter boljši od primerljivih avtomatskih postopkov.
COBISS.SI-ID: 10873940
Avtomatska in polavtomatska določitev ter razgradnja hrbteničnih in vretenčnih struktur v slikah pridobljenih z računalniško tomografijo (CT), je zahtevna naloga zaradi relativno visoke anatomske kompleksnosti struktur, nejasnih mej in stikov med posameznimi vretenci, kot tudi zaradi slabe prostorske ločljivosti slik, prisotnosti slikovnih artefaktov, spremenljivosti sivinske informacije in nizkega razmerja signal-šum. V tem prispevku smo predstavili novo metodo za avtomatsko določitev in razgradnjo hrbtenice ter vretenc v tri-dimenzionalnih (3D) CT slikah. Optimizacijska tehnika, ki temelji na interpolaciji prostora prostostnih stopenj vretenc, je bila uporabljena za določitev položaja hrbtenice kot tudi posameznih vretenc v 3D sliki. Na ta način dobljeni začetni položaji vretenc predstavljajo natančno in robustno inicializacijo za njihovo nadaljno razgradnjo z uporabo nadgrajene metode prilagajanja deformabilnega modela na sliko. Metoda je bila preizkušena na dveh javno dostopnih bazah CT slik hrbtenice, ki vsebujeta 50 ledvenih in 170 prsnoledvenih vretenc. Kvantitavna primerjava s pripadajočimi referenčnimi razgradnjami se kaže v povprečni težiščni razdalji 1.1 mm in Diceovim koeficientom 83.6% za določitev vretenc ter v povprečni simetrični površinski razdalji 0.3 mm in Diceovim koeficientom 94.6% za razgradnjo vretenc. Rezultati kažejo na to, da lahko s predlagano avtomatsko metodo vretenca uspešno določimo in natančno razgradimo v 3D CT slikah hrbtenice.
COBISS.SI-ID: 10904660
Fizikalni modeli širjenja svetlobe po tkivu pogosto obravnavajo mejo med konico optične sonde in tkivom kot razliko lomnih količnikov optičnega vlakna in tkiva. Takšna poenostavitev ne upošteva optičnih lastnosti preostalih sestavnih delov konice sonde, med katere spada ohišje iz nerjavečega jekla in črna epoksi smola. V tej študiji raziskujemo omejitve poenostavljene meje sonda-tkivo pri simulacijah difuzne reflektance z metodo Monte Carlo. V primerjavi z realističnim opisom meje sonda-tkivo, ki obravnava razporeditev optičnih vlaken v konici sonde in optične lastnosti preostalih sestavnih delov sonde, smo pri poenostavljeni meji sonda-tkivo opazili signifikantne napake v simulacijah difuzne reflektance.
COBISS.SI-ID: 11145812