Alkalijsko aktivirane pene (znane tudi kot "geopolimerne pene") nastanejo z dodajanjem penilca kot je Al prašek ali H2O2 v alkalijsko aktivirano matrico, ki je lahko na osnovi pepela, žlindre ali metakaolina. Penilec razpade ali reagira znotraj matrice, kar povzroči sproščanje plinov, ki tvorijo pore v strukturi. Da pa plini ne izhahajo iz matrice, je potrebno dodati stabilizator. V prispevku so predstavljeni rezultati preskusov penjenja alkalno aktiviranih penah na osnovi pepela. Kot penilec je dodan 0,5 in 1,5 mas.% H2O2 in 0,1 do 4,0 mas.% izbranega stabilizacijskega sredstva, v tem primeru SDS - natrijev dodecil sulfat. Določene so bile fizikalne, mehanske in mikrostrukturne lastnosti alkalno aktivirane pene. Strukturo por smo ovrednotili s SEM in tudi tridimenzionalno (3D) tehniko – rentgensko mikrotomografijo. Prednost te metode je, da daje boljši vpogled v strukturo por, vključno s podatki o homogenosti in porazdelitvi velikosti por. Ocenili smo vpliv količine dodanega penilca in količine stabilizacijskega sredstva ter določili optimalne dodatke. V primeru optimalno pripravljenih mešanic smo dobili relativno dobre mehanske lastnosti in jih je zato mogoče uporabiti za različne aplikacije v gradbeništvu.
COBISS.SI-ID: 2276455
Postopki nanoremediacije so običajno načrtovani tako, da se obravnava le posamezno onesnažilo ali skupina onesnažil. V obravnavanem delu smo uporabili celovit pristop k raziskavam procesov, ki hkrati potekajo pri čiščenju vode iz male biološke čistilne naprave (MBČN) z različnimi nanodelci nič-valentnega železa (nZVI). Preizkušene so bile tri različice nZVI: nZVI sintetizirani v laboratoriju, komercialni Nanofer STAR in Nanofer25 slurry, ki se razlikujejo po reaktivnosti in po metodah sinteze. Vzorci vode iz iztoka MBČN so bili remediirani z različnimi koncentracijami nZVI, pri različnih časih mešanja in usedanja železovih delcev, z namenom optimizacije učinkovitosti odstranjevanja izbranih potencialno toksičnih elementov (PTE), dušikovih zvrsti in patogenih bakterij (koliformne bakterije, Escherichia coli, intestinalni enterokoki in Clostridium perfringens). Rezultati so pokazali, da so laboratorijsko sintetizirani nZVI najbolj reaktivni med testiran nanodelci. Najbolj učinkovito so odstranjevali PTE in patogene bakterije. Vendar pa je uporaba laboratorijsko sintetiziranih nZVI omejena, saj v vodo sproščajo B, ki izvira iz reagentov, uporabljenih pri njihovi sintezi. V določeni meri so vse preiskovane vrste nZVI znižale koncentracije nitrata in nitrita z pretvorbo v amonijev kation. Dodatna tvorba amonijevega dušika je bila posledica interakcij nZVI z organskim dušikom, prisotnim v vodi iz MBČN. Pri optimalni koncentraciji dodanih nZVI v obliki Nanofer25 slurry, optimalnim trajanjem mešanja in usedanja smo dosegli najučinkovitejšo odstranitev PTE in dezinfekcijo patogenov. Postopki nanoremediacije so običajno načrtovani tako, da se obravnava le posamezno onesnažilo ali skupina onesnažil. V obravnavanem delu smo uporabili celovit pristop k raziskavam procesov, ki hkrati potekajo pri čiščenju vode iz male biološke čistilne naprave (MBČN) z različnimi nanodelci nič-valentnega železa (nZVI). Preizkušene so bile tri različice nZVI: nZVI sintetizirani v laboratoriju, komercialni Nanofer STAR in Nanofer25 slurry, ki se razlikujejo po reaktivnosti in po metodah sinteze. Vzorci vode iz iztoka MBČN so bili remediirani z različnimi koncentracijami nZVI, pri različnih časih mešanja in usedanja železovih delcev, z namenom optimizacije učinkovitosti odstranjevanja izbranih potencialno toksičnih elementov (PTE), dušikovih zvrsti in patogenih bakterij (koliformne bakterije, Escherichia coli, intestinalni enterokoki in Clostridium perfringens).
COBISS.SI-ID: 30391847
Fotokatalitičen TiO2 razgrajuje organski material neselektivno. Pri nekaterih aplikacijah, kot je na primer razgradnja onesnažil, pa je selektivna razgradnja onesnažil koristna. Sintetizirali smo fotokatalitsko aktivne nanodelce jedro@plašč TiO2@SiO2, ki izkazujejo bistveno hitrejšo razgradnjo modelnega onesnažila (rodamina B) v vodi v prisotnosti visoke koncentracije naravno prisotne organske snovi v primerjavi s samim TiO2 (P25). Učinek selektivne razgradnje pripravljenega materiala smo razložili na podlagi rezultatov tranmisijske elektronske mikroskopije, adsorpcije dušika, rentgenske praškovne difrakcije in merjenja zeta potenciala.
COBISS.SI-ID: 2268519
V članku smo predstavili dva tipa korozijskih senzorjev (uporovni senzor in senzor, ki temelji na elektrokemijski impedančni spektroskopiji (EIS)) in njuno uporabnost za spremljanje korozije pod tremi vrstami premazov v obdobju 9 mesecev pri različnih izpostavah v komori. Tekom izpostave smo odzive senzorjev ovrednotili na podlagi hkratnih vizualnih preiskav (fotografski posnetki). Izkaže se, da z EIS prej zaznamo pojav korozije, medtem ko so uporovni senzorji mnogo bolj primerni za terensko uporabo. Študija je financirana iz EU projekta SmartRail.
COBISS.SI-ID: 2299495
V članku je predstavljena obširna eksperimentalna študija učinka utrjevanja na potresno odpornost opečnatega zidovja, ki je značilno za Slovenijo in sosednja območja. Predstavljeni so rezultati cikličnih strižnih testov za 24 zidov. Slednji so bili utrjeni z različnimi materiali in različno razporeditvijo ojačitev. Za utrjevanje so bili uporabljeni kompoziti s karbonskimi in steklenimi vlakni, ki so bili s cementno malto oziroma z epoksidnim lepilom pritrjeni na zidovje. Z namenom raziskovanja učinka utrjevanja smo 12 zidov najprej preizkusili v osnovnem stanju do pojava še popravljive škode, zatem smo zidove utrdili in jih ponovno preizkusili vse do porušitve. Preostali zidovi so bili utrjeni v nepoškodovanem stanju. Poleg cikličnih strižnih testov smo izvedli še teste stikov med kompoziti in zidovjem. Rezultati cikličnih strižnih preiskav so pokazali znatne razlike med obnašanjem različnih tipov utrjevanja, pri čemer se je strižna odpornost povečala vse do 130 %. Deformacijska kapaciteta se z izjemo enega vzorca ni bistveno spremenila, s čimer je bila potrjena pomembnost ustreznega načina utrjevanja in sidranja. Za porušne mehanizme je bila značilna prekinitev stika med oblogo in zidovjem, čemur je sledil upad togosti in posledično krhka porušitev zidu. Odziv vzorcev, pri katerih je bil preizkušen stik med kompozitom in zidovjem, je bil občutno boljši od odziva zidov v cikličnih strižnih preiskavah. Odpornost utrjenih zidov je bila ocenjena na osnovi preprostega numeričnega modela, ki temelji na izmerjeni trdnosti stika.
COBISS.SI-ID: 2292327