Osebki, populacije in vrste velikih zveri potrebujejo za obstoj izredno velik življenjski prostor. Ljudje in velike zveri pogosto prihajamo v konflikte, kot so škode na premoženju in neposredne fizična nevarnost za ljudi. Zato je ohranjanje velikih zveri v sodobnem svetu, v katerem so človekovi vplivi navzoči skoraj povsod, resen izziv varstva biotske pestrosti na planetarni ravni. Ohranjanje velikih zveri tradicionalno temelji na modelu ločevanja. Po tem modelu ohranjanje temelji na ustanavljanju velikih narodnih parkov in rezervatov, v katerih se rabo prostora in dostop ljudi omeji, s čimer skuša razmejiti živali od človeka. Takšen sistem varstva je npr. pogost - in nanj prisegajo - v Severni Ameriki. Vendar marsikje, vključno z Evropo, te možnosti enostavno ni, saj smo vso »pravo divjino« že izgubili, obstoječi parki in rezervati pa so tako majhni, da večinoma ne nudijo dovolj prostora niti za nekaj živali. Zato je preživetje velikih zveri v velikem delu sveta danes edino mogoče ob sobivanju s človekom, kjer si zveri in ljudje deloma delimo isti prostor. Vendar primeri uspešnega varstva po takšnem modelu niso bili pogosto dokumentirani, zato ta model v varstveni stroki tudi ni imel veliko zagovornikov. Z analizami podatkov o preteklem in sedanjem stanju rjavega medveda (Ursus arctos), risa (Lynx lynx), volka (Canis lupus) in rosomaha (Gulo gulo) v 26 evropskih državah, smo pokazali, da je model ohranjanja velikih zveri s sobivanjem lahko celo zelo uspešen. V sredini 20. stoletja so bile v večjem delu Evrope velike zveri namreč skoraj iztrebljene. Manjše populacije so preživele le v najbolj odmaknjenih predelih in so imele slabe obete za dolgoročno preživetje. Sedaj pa na tretjini ozemlja celinske Evrope živi vsaj ena vrsta velikih zveri in je večina populacij velikih stabilnih ali naraščajo. Raziskava jasno kaže, da lahko velike zveri preživijo tudi v gozdno-kulturni krajini ob sobivanju z zmernimi gostotami ljudi. Med glavnimi razlogi za tako uspešen povratek velikih zveri v Evropo sodijo dobra varstvena zakonodaja, ugodno javno mnenje in raznovrstne lokalne prakse, ki lajšajo sobivanje velikih zveri in človeka. Pričujoča raziskava je nastala kot sinteza podatkov dolgoročnih raziskav številnih skupin s celotne Evrope. V raziskovalni skupini na Biotehniški fakulteti smo spremljanje stanja velikih zveri in njihovih interakcij s človekom zasnovali na: (i) periodičnih ocenah številčnosti z molekularno-genetskimi metodami neinvazivnih vzorcev, (ii) ocenah populacijskih gostot na osnovi kombiniranih podatkov GPS telemetrije, sistematičnih monitoringov na krmiščih, (iii) podatkih sistematičnih spremljav veh oblik smrtnosti, (iv) registriranih škodah in drugih oblikah konfliktov z velikimi zvermi, (v) stohastični modelih populacijske dinamike. Podatki, ki so bili uporabljeni v opisani raziskavi, so samostojno objavljeni tudi v številnih odmevnih izvirnih znanstvenih člankih in so med ostalim ključno vplivali na politiko ohranitvenega upravljanja populacij velikih zveri v Sloveniji, v sosednjih državah in širše; številni so nastali v konzorciju mednarodnih soavtorjev. Izbrani znanstveni članki o monitoringu stanja in upravljanja velikih zveri ter njihovih interakcij s človekom raziskovalne skupine Gozd, gozdarstvo in obnovljivi gozdni viri, ki smo jih objavili v obdobju zadnjih 5 let: Reljic S. Jerina K. et al 2018 Challenges for transboundary management of a European brown bear population. Global ecology and conservation, ISSN 2351-9894. Van Eeden L. Krofel M. et al 2018 Carnivore conservation needs evidence-based livestock protection. PLoS biology 16(9): 1-8. Penteriani V. Krofel M. Jerina K. et al 2018 Evolutionary and ecological traps for brown bears Ursus arctos in human-modified landscapes. Mammal review 48: 180-193. Bautista C. Jerina K. et al 2017 Patterns and correlates of claims for brown bear damage on a continental scale. Journal of Applied Ecology, 54: 282-292. Krofel M. et al 2017 Winter sleep with room service: den
COBISS.SI-ID: 3996838
Naravne motnje pomembno vplivajo na strukturo in procese v gozdnih ekosistemih. V zadnjem stoletju se povečujejo površine poškodovanih gozdov v Evropi kot posledica podnebnih sprememb in spremenjene strukture gozdov. Trend povečevanja poškodovanih sestojev je bil v večini primerov ugotovljen za gospodarske gozdove, kjer gospodarjenje močno vpliva na razvoj gozdov in lahko zakrije vpliv nekaterih pomembnih naravnih dejavnikov. Za ugotavljanje kako pomembno in interaktivno vplivajo sprememba klime in naravne motnje na dinamiko gozdov, potrebujemo podatke o preteklem razvoju gozdov, kjer ni bilo gospodarjenja (pragozdovi). V teh ekosistemih naj bi pretežno klima določala razvoj strukture v velikem merilu, medtem ko naj bi motnje vplivale na strukturo na lokalni ravni. Da bi ugotovili, kakšen pomen imajo regionalni dejavniki motenj v primerjavi z lokalnimi, smo v raziskavi, s pomočjo izvrtkov, analizirali zgodovino motenj za več evropskih smrekovih (Picea abies) pragozdov, od Bavarskega gozda do Karpatov. V datoteki smo uporabili 11 595 izvrtkov, ki smo jih zbrali na 560 ploskvah v 37 gozdnih sestojih na območju v skupni dolžini 1 000 km. Rezultati so bili presenetljivi. V zadnjih nekaj desetletjih je bila v širši regiji jakost motenj raznolika. Jakosti motenj so bile v 19. stoletju v celotni regiji visoke, vendar so se po letu 1920 bistveno zmanjšale. Medtem ko obstajajo dokazi, da višje zgodovinske jakosti motenj ustrezajo jakosti Palmerjeve suše, je današnje povečanje jakosti motenj (predvsem namnožitve podlubnikov) zlasti posledica staranja sestojev zaradi nižjih jakosti motenj v prejšnjem stoletju. Rezultati nakazujejo, da vse pogostejše motnje večjih jakosti v smrekovih gozdovih srednje Evrope niso le posledica podnebnih sprememb ampak tudi zapuščina preteklih motenj, katerih rezultat so obsežne površine odraslih gozdov, ki so zdaj postali dovzetni na motnje. Raziskava je bila nadgradnja niza nedavnih študij, ki so se osredotočile na režime motenj in razvojno dinamiko gozdov v različnih delih Evrope, v katerih so sodelovali člani našega Oddelka. Niz raziskav vključuje študije v gorski regiji Dinaridov (Nagel et al. 2010; Nagel et al. 2014; Nagel et al. 2016; Nagel et al. 2017), Karpatov (Janda et al. 2017; Meigs et al. 2017; Janda et al. 2019) in Alp (Kulakowski et al. 2017) ter meta-analizo, ki preučuje, kako podnebne spremembe spreminjajo režime motenj v gozdovih po svetu, objavljene v Nature Climate Change (Seidl et al. 2017). V povezavi s prejšnjimi študijami, sorodna raziskava preučuje vlogo motenj in strukture gozdov v okviru gospodarjenja z gozdovi in ohranjanja biotske raznovrstnosti (Nagel in Firm et al. 2017; Kozak et al. 2018). Janda P. Nagel T.A. et al 2019. Drivers of basal area variation across primary late-successional Picea abies forests of the Carpathian Mountains. Forest Ecology and Management 435: 196–204. Janda P. Nagel T.A. et al 2017. The historical disturbance regime of mountain Norway spruce forests in the Western Carpathians and its influence on current forest structure and composition. Forest ecology and management 388: 67–78. Kozak D. Nagel T.A. et al 2018. Profile of tree-related microhabitats in European primary beech-dominated forests. Forest Ecology and Management 429: 363–374. Kulakowski D. Nagel T.A. 2017. A walk on the wild side: Disturbance dynamics and the conservation and management of European mountain forest ecosystems. Forest Ecology and Management 388: 120–131. Meigs G.W. Nagel T.A. et al 2017. More ways than one: Mixed-severity disturbance regimes foster structural complexity via multiple developmental pathways. Forest Ecology and Management 406: 410–426. Nagel T.A. Hladnik D. Rozenbergar D. et al 2017. Evaluating the influence of integrative forest management on old-growth habitat structures in a temperate forest region. Biological Conservation 216: 101–107. Nagel T.A. Firm D. Rozenbergar D. Kobal M. 2016. Patterns and drivers of ice storm damage in temperate forests of Central Eu
COBISS.SI-ID: 4999846
Razvoj urbanizacije vpliva na okoliške krajinske procese, ki se odražajo v zgradbenih vzorcih krajine. Gozdna območja se pogosto obravnavajo kot prostorska rezerva za sedanje in prihodnje potrebe po urbanizaciji, hkrati pa pogosto predstavljajo zadnji ostanek naravnega okolja. Slednje je še posebej pomembno v mestnih in primestnih gozdovih, ki so zanimivi za rekreacijo in dobro počutje mestnega prebivalstva. Zato je bilo treba ta vidik vnaprej analizirati (Hladnik in Pirnat 2011, Verlič in Pirnat 2010, Verlič et al., 2015, Žižek in Pirnat 2011). V tej raziskavi smo najprej analizirali spremembo gozdne pokrovnosti na območju primestnih gozdov Ljubljane med letoma 1975 in 2012. Zato je bilo potrebno preveriti metodologijo ocenjevanja sprememb pokrovnosti in prostorske ter časovne stabilnosti gozdov v Sloveniji (Pirnat in Kobler 2014) kot tudi preteklih snovnih in energijskih vlaganj (Pirnat in Hladnik 2009) kot prispevka gozdarstva k zagotavljanju stabilnosti gozdov. V drugem sklopu pa smo analizirali povezljivost in ohranitvene pasove okrog jeder notranjega okolja kot enega od temeljev za ocenjevanje funkcij biotske raznovrstnosti. Za potrebe raziskave je bilo potrebno preveriti različne modele in kazalce (Pirnat 2015) za oceno povezljivosti med gozdnimi zaplatami. Ugotovili smo, da so bili med letoma 1975 in 2012 vsi gozdovi s pomembnimi jedri podvrženi krčitvam za poselitvene in kmetijske namene, vendar ti posegi navadno niso presegali globine obstoječega gozdnega roba. Še največja razdrobljenost je bila posledica gradnje avtocestnega obroča okrog Ljubljane. Na področju Ljubljane so spremembe povezljivosti in izgube povezljivosti v dveh različnih časovnih obdobjih predstavljene s prostorskim modelom, ki temelji na teoriji grafov, ki se lahko uporablja tudi v prostorskem načrtovanju. Zaradi visokega deleža gozdne pokritosti in ugodne porazdelitve gozdnih delcev in jeder okoli mesta Ljubljana trenutno ni ogrožena nobena povezava; najšibkejši člen se razteza od središča Ljubljane proti jugovzhodu. Naše raziskave iz objavljenega članka so pomembno pripomogle k nadaljnjim ocenam razmejevanja kmetijskih krajin (Firm in Pirnat 2017), povezljivosti v kmetijskih krajinah (Polenšek in Pirnat 2018), primestnih krajinah (Pirnat in Hladnik 2018), kot tudi v tujini (Machado et al. 2018). V raziskavi smo ugotovili, da bo ob vrednotenju biotske raznovrstnosti (pri)mestnih gozdov potrebno dodati povezljivost med jedri gozdnih zaplat kot pomemben kazalec ob ocenjevanju ugodnih razmer različnih habitatnih tipov na krajinski ravni. Rezultati raziskave omogočajo neposreden prenos v univerzitetno poučevanje, gozdarsko prakso, lahko pa pomembno vplivajo na prostorsko načrtovanje in zakonodajo. Izbrani znanstveni članki na temo povezljivosti, ohranitve gozdnih zaplat in sprememb rabe tal: Firm, D., Pirnat, J., 2017. Predlog metodologije za razmejevanje kmetijskih in primestnih krajin v Sloveniji ter prostorska določila za določanje gozdov s poudarjeno funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti = Proposal of methodology for delineating agricultural and suburban landscapes and spatial regulations for determining forests with emphasized function of biodiversity conservation. Gozdarski vestnik 75 (5/6), 246-263. Hladnik, D., Pirnat, J., 2011. Urban forestry - linking naturalness and amenity = the case of Ljubljana, Slovenia. Urban Forestry and Urban Greening 10(2), 105-112. Machado, R., Godinho, S., Pirnat, J., Neves, N., Santos, P., 2018. Assessment of landscape composition and configuration via spatial metrics combination : conceptual framework proposal and method improvement. Landscape research 43(5), 652-664. Pirnat, J., 2015. Primerjava izbranih krajinsko-ekoloških kazalcev za gozdove v dveh različnih krajinskih tipih = Comparison of selected landscape ecological forest metrics in two different landscape types. Acta silvae et ligni 107, 25-34. Pirnat, J., Hladnik, D., 2009. Artificial energy inputs into spruce lowland forests in su
COBISS.SI-ID: 4402598
Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice Evropske unij, s ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost za prihodnje rodove. Območja NATURA 2000 so določena na podlagi direktive o pticah in direktive o habitatih. Direktiva o habitatih določa, da morajo države članice poročati o ohranitvenih ukrepih in ovrednotiti vplive teh ukrepov na stanje ohranjenosti gozdnih habitatnih tipov. Na ravni EU trenutno ne obstaja nobena objektivna metodologija za ocenjevanje ohranitvenega stanja gozdnih habitatnih tipov. Doslej sta Evropska komisija in države članice oblikovale zgolj smernice za poročanje. Poročila večinoma temeljijo na strokovnih mnenjih, zato so večkrat pristranska in predvsem neprimerljiva med sabo. Zato je pomembno, da se uskladijo metode ocenjevanja habitatov. Cilj naše raziskave (Kovac and Grošelj, 2018) je bil prispevati k bolj doslednemu ocenjevanju in poročanju o stanju ohranjenosti gozdnih habitatnih tipov. Razvili smo dva modela za podporo odločanju, ki temeljita na ocenjevanju niza kazalnikov. Kazalnike smo razdelili v tri skupine: prostorski kazalniki, strukturni kazalniki in razvojni kazalniki. Prvi model je enostavnejši in temelji na slovenskem modelu DEX, ki uporablja opisne ocene. Drugi model temelji na večkriterijskem odločanju in mehki logiki ter operira s številskimi ocenami. Oba modela smo testirali na podatkih treh največjih slovenskih gozdnih habitatnih tipov: 9110 Srednjeevropski kisloljubni bukovi gozdovi, 91K0 Ilirski bukovi gozdovi, 91L0 Ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi. Glede na DEX model je ohranitveno stanje vseh treh habitatnih tipov enako in sicer sprejemljivo. Rezultati modela, ki temelji na mehki logiki, pa so bili naslednji: ugodno ohranitveno stanje za gozdni habitatni tip 91K0, sprejemljivo za 9110 in slabo za 91L0. Rezultati so se skladali z obstoječimi ocenami. Raziskava je pokazala, da sta oba modela primerna za ocenjevanje ohranitvenega stanja gozdnih habitatnih tipov. Model, ki temelji na mehki logiki, je zaradi uporabe zveznih številskih podatkov bolj občutljiv in zato lažje zazna manjše razlike v vrednostih kazalnikov. Podoben model, ki temelji na mehki logiki, smo razvili tudi za ocenjevanje storitev v lesnem podjetju (Oblak et al., 2017). Mehke množice, ki so osnova modelov mehke logike, omogočajo, da v model vključimo negotovost in nedoločenost vhodnih podatkov in ocen. Z nedoločenostjo se srečujemo tudi, kadar je v odločanje vključenih več deležnikov in moramo v večkriterijskih modelih (npr. analitični hierarhični proces) individualne ocene združiti v skupinske ocene. Pri tem je pomembno, da so deležniki zadovoljni s končno oceno, ki vpliva na končno odločitev. Zato smo razvili nove modele za združevanja individualnih številskih (Grošelj, 2018), intervalnih (Grošelj and Zadnik Stirn, 2015; Grošelj and Zadnik Stirn, 2017a) ali trikotnih mehkih ocen (Grošelj and Zadnik Stirn, 2017b) v skupinsko oceno na podlagi konsenza. Nove modele je potrebno primerjati z že obstoječimi, kar smo izvedli s pomočjo mer za oceno kakovosti različnih skupinskih metod (Grošelj et al., 2015), ki smo jih prilagodili tudi za trikotne mehke ocene (Grošelj and Zadnik Stirn, 2018). Analitični hierarhični proces in združevanje ocen deležnikov v mehke skupinske ocene smo uporabili za razvrščanje scenarijev, ki lahko prispevajo k realizaciji vizije »Pohorje 2030« (Grošelj et al., 2016). Izbrani znanstveni članki na temo večkriterijskih modelov, ki temeljijo na mehki logiki, in modelov, ki za ocene uporabljajo številske vrednosti, mehke množice ali intervale: Grošelj, P., 2018. Consensus model in analytic hierarchy process. In: Živković, Ž. (Ed.), International May Conference on Strategic Management – IMCSM18. University of Belgrade, Technical Faculty in Bor, Department of Engineering Management, Bor, Serbia, pp. 24-35. Grošelj, P., Hodges, D.G., Zadnik Stirn, L., 2016. Participatory and multi-criteria analysis for forest (ecosystem) management: A case study o
COBISS.SI-ID: 5008294
Mnoge okoljske študije kažejo, da krajina v okolici človeških bivališč in njene značilnosti vplivajo na mnenje ljudi o okolju. Vendar poskuša večina raziskovalcev odnos ljudi do naravnega okolja pojasniti le s pomočjo socioloških in psiholoških teorij ali pa le s pomočjo značilnosti krajine. Po drugi strani je mnenje ljudi o okolju odvisno od stopnje socialno-ekoloških sistemov, kjer se glede na Kuznetsovo krivuljo predvideva, da okoljska zavest raste z razvojem socialno-ekoloških sistemov. V raziskavi smo testirali hipotezo o nemonotonem razmerju med okoljsko zavestjo, institucionalno stopnjo varovanja okolja, merjeno kot pokritost z zavarovanimi območji, in stopnjo razvitosti v 42 najbolj razvitih državah v zadnjih nekaj desetletjih. Nato smo s serijo reprezentativnih nacionalnih raziskav javnega mnenja (n=1000) in raziskavami zasebnih lastnikov gozdov v Sloveniji in Evropi (n=400) poskušali pojasniti vpliv človekovih vrednot in drugih dejavnikov na lokalni ravni na odnos ljudi do gozda. Analizirali smo 1) mnenje prebivalcev Slovenije o gozdovih (Simončič in Bončina, 2018) in večjem zavarovanju gozdov (Ficko in Bončina, 2019); 2) razumevanje gospodarjenja z gozdovi (Ficko in Bončina, 2015a); in 3) pripravljenost za plačilo za načrt za zasebno gozdno posest (Ficko in Bončina, 2015b). Anketa in raziskovalna metodologija, razviti v eni od naših študij (Ficko in Bončina, 2015a), sta bili uporabljeni v akciji COST, kjer smo vodili mednarodno raziskavo v 7 evropskih državah o tem, kako zasebni lastniki gozdov razumejo gospodarjenje z gozdovi (Feliciano et al., 2017, Quiroga et al., 2019). V vseh študijah smo uporabili metode za modeliranje latentnih spremenljivk, npr. potrditvena faktorska analiza (CFA), model več kazalcev več vzrokov (MIMIC), analiza povprečij in kovariančne strukture (MACS). Po naših podatkih je študija Ficko in Bončina (2019) prva te vrste, kjer smo georeferencirani podatke javnomnenjskih raziskav v GIS okolju povezali s krajinskimi in socialnimi spremenljivkami in razvili prostorsko določen model odnosa do naravnega okolja. Sistematično zbiranje publikacij o odnosih zasebnih lastnikov gozdov do gozda in analiza njihovih klasifikacij je privedlo do preglednega znanstvenega članka o tipologiji zasebnih lastnikov gozdov (PFO) v Evropi (Ficko et al., 2019). Pregled je prvi na to temo po več kot 10 letih. Serija študij predstavlja metodološko rigorozno kvantifikacijo raznolikosti javnosti glede odnosa do okolja. Rezultati kažejo, da imajo človekove vrednote pomembno vlogo v človekovem odnosu do okolja. Splošno prepričanje, da so ekosistemi krhki in da obstajajo omejitve pri gospodarski rasti, bistveno povečuje podporo za ohranjanje narave. Razvili smo novo teorijo, teorijo Kuznetsove krivulje okoljske zavesti (ECKC) o zmanjševanju skrbi za okolje v najbolj razvitih družbah v velikim deležem zaščitenih območij. Teorija namiguje, da bi lahko okolje v najbolj razvitih državah bilo pod vse večjim pritiskom zaradi ločitve skrbi za okolje od objektivnih problemov (Ficko in Bončina, 2019). Pomemben prispevek te serije prispevkov k znanosti je tudi metodološki. Razvili smo nov pristop k korekciji rezultatov zaradi sistematične težnje anketirancev po strinjanju z anketnimi vprašanji. Pristop smo razvili s tehnikami generiranja podatkov Monte Carlo in vrsto modelov strukturnih enačb (Ficko in Bončina, 2014). Pri proučevanju raznolikosti/podobnosti človekovih odnosov do gozda smo prvi uvedli verjetnostno kopičenje, ki izračunava verjetnosti pripadnosti določenim tipom lastnikov, s čimer bolje upošteva mnogonamenskost ciljev gospodarjenja. Izbrani znanstveni članki na temo reprezentativne nacionalne mnenjske ankete splošne javnosti in lastnikov gozdov: Feliciano D. Ficko A. et al 2017 Understanding private forest owners' conceptualisation of forest management: Evidence from a survey in seven European countries. Journal of Rural Studies 54, 162-176. Ficko A. Boncina A. 2013 Probabilistic typology of management decision
COBISS.SI-ID: 5248678
Dosežek opisuje nov pristop v modeliranju spremenjenosti (naravnosti) drevesne sestave gozdne vegetacije. Drevesna sestava oziroma njena spremenjenost glede na potencialno naravno je pogosto vhodni podatek za zagon številnih modelov razvoja gozdov. Antropogeno spremenjeni gozdovi, ki so daleč od naravnega stanja, se bodo zelo verjetno razvijali precej drugače kot gozdovi z ohranjeno drevesno sestavo. Spremenjenost drevesne sestave je opredeljena kot odstopanje trenutne drevesne sestave od potencialne naravne sestave obravnavanih gozdov. Uporablja se lahko kot merilo človekovega vpliva na gozdno vegetacijo in s tem kot indikator njene naravnosti. Razvili smo standardni postopek za oceno spremembe naravne drevesne sestave z Robičevim indeksom spremenjenosti (RID), pojasnili dejavnike, ki vplivajo na spremembe, in preučili vpliv spremenjenosti drevesne sestave na dovzetnost gozdnih sestojev za pojav naravnih motenj. V vzorčnem objektu dinarskih mešanih gozdovih je bila ugotovljena zmerna ohranjenost naravne drevesne sestave gozdnih sestojev. Spremenjenost je bila predvsem posledica gospodarjenja z gozdovi in pretekle rabe zemljišč, ki je pogojena s topografijo in/ali dostopnostjo gozdov. Večja stopnja spremenjenosti se je pojavila na južnih pobočjih in na območjih, ki so bila bližje gozdnemu robu. Višja stopnja spremenjenosti drevesne sestave je bistveno povečala dovzetnost gozdnih sestojev na naravne motnje. Predstavljeni postopek bo pripomogel k boljšemu razumevanje vzorcev sprememb drevesne sestave gozdov pod vplivom človekove dejavnosti in naravnih motenj in bo izboljšal napovedno sposobnost modelov razvoja gozdov. V več znanstvenih prispevkih smo predstavili aplikacije različnih modelov za simuliranje dinamike gozdnih sestojev in opisali možne smeri razvoja gozdov ob različnih nivojih spremenjenosti drevesne sestave gozdnih sestojev. Zato je razvoj modeliranja razvoja gozdov za Slovenijo ključnega pomena, saj poleg nekaterih modelov posameznih komponent gozdnih ekosistemov do pred nekaj leti (npr. Ficko et al. 2016; Roessiger et al. 2016) ni bil razvit celosten model razvoja gozdov. To raziskovalno področje smo začeli razvijati tudi z nacionalnim projektom V4-1821 Pregled in presoja modelov razvoja gozdov za gozdnogospodarsko načrtovanje na različnih prostorskih ravneh. V programski skupini smo tako že razvili populacijske matrične modele za tri tipe mešanih raznomernih gozdov v Sloveniji. Modele smo uporabili za simuliranje razvoja mešanih gozdov in preučevanje možnosti ohranjanja jelke kot ogrožene drevesne vrste ob uporabi različnih konceptov gospodarjenja z gozdovi (Ficko et al. 2016); raziskava je delno temeljila na predhodno razvitem rastno-občutljivem modelu ekonomske optimizacije sečnje dreves (Roessiger et al. 2016). Oba modela sta bila uporabljena tudi v raziskavi optimizacije gojenja gozda v prihodnjih 100 letih v treh tipih mešanih raznomernih gozdov s ciljem povečanja vrasti drevesnih vrst, ki so občutljive na objedanje, brez poseganja v populacijo velikih rastlinojedov (Ficko et al. 2018). Z dinamičnim modelom vrzeli ForClim smo simulirali prihodnjo drevesno sestavo mešanih gorskih dinarskih gozdov, gospodarjenih po različnih scenarijih in z upoštevanjem različnih klimatskih scenarijev in različnega vpliva velikih rastlinojedov (Klopčič et al. 2017; Mina et al. 2017), raziskovali pa smo tudi zagotavljanje ekosistemskih storitev v evropskih gorskih verigah v prihodnosti ob upoštevanju simuliranega razvoja gozdnih sestojev (Mina et al. 2018). Poleg tega smo v drugih publikacijah poročali o aplikacijah nekaterih drugih modelov za simuliranje sestojne dinamike. Razvoj gozdov na državni ravni je bil preučevan z uporabo veliko-prostorskega simulatorja razvoja gozdov EFISCEN, rezultati so zbrani v znanstvenem poročilu (Klopčič 2017). Empirični drevesni model MOSES je bil uporabljen za simuliranje razvoja mešanih gozdov na Pohorju in Snežniku, rezultati so bili objavljeni v magistrski nalogi (Hudernik 2016). Določeni
COBISS.SI-ID: 4703398
Leta 2009 je v veljavo stopila direktiva o spodbujanju rabe energije iz obnovljivih virov, s katero želi Evropska Unija (EU) vzpostaviti enoten okvir za spodbujanje obnovljivih virov energije. Pri tem so se države članice EU zavezale, da bodo do leta 2020 dosegle vsaj 20% delež energije iz obnovljivih virov v končni porabi. Znotraj slednjih predstavlja lesna biomasa pomemben vir energije. Za celovito analizo zapletenega političnega odločanja glede proizvodnje in rabe gozdne lesne biomase za proizvodnjo energije sta potrebni proučitev družbenogospodarskega okolja in uvedba participativnih pristopov. Tekom projekta COOL (2012-2016) smo del časa namenili metodološkem razvoju tristopenjskega okvirja za analizo strategij družbenogospodarskega okolja. Slednjega smo kontekstualizirali na primeru naraščajočih ciljev državnih in mednarodnih politik glede proizvodnje in rabe gozdne lesne biomase za proizvodnjo energije. Razviti okvir temelji na analizi prednosti, slabosti, priložnosti in groženj (SWOT) in tehniki enostavnega pripisovanja uteži izbranim značilnostim (SMART). V omenjenem članku smo evalvirali dejavnike okolja v povezavi s povečano proizvodnjo in rabo lesne biomase za proizvodnjo energije v štirih evropskih državah in sicer Finski, Nemčiji, Norveški in Sloveniji. Deležniki iz različnih sektorjev so znotraj štirih vnaprej določenih kategorij (gospodarjenje z gozdom, politični okvir, znanost in tehnologija in potrošniki in družba) opredelili dejavnike, ki imajo vpliv na povečano proizvodnjo in rabo lesne biomase za proizvodnjo energije ter jim nato s tehniko SMART pripisali uteži prepoznanim dejavnikom za dva bodoča scenarija. Prvi scenarij je odražal trenutne cilje do leta 2020 (scenarij brez sprememb), drugi pa je predvidel povečanje teh ciljev (scenarij rasti). Razviti večkriterijski okvir je vsestransko uporaben in se lahko uporablja pri evalvaciji različnih okoljskih in gozdarskih problemih, kjer so v odločanja vključeni različni deležniki. Rezultati med drugim nakazujejo na velike razlike z negativnimi obeti v scenariju rasti v Nemčiji ter majhne razlike med scenariji na Finskem. Politični okvir je bila v vseh državah visoko ocenjena kategorija, vendar večinoma v luči slabosti in groženj. Povečana proizvodnja in raba gozdne lesne biomase za proizvodnjo energije ima potencialno širok učinek, katerega moramo v čim večji meri predvideti in obravnavati pri oblikovanju politik in v političnem dialogu z deležniki. Raziskovanje družbenogospodarskega okolja proizvodnje in rabe gozdne lesne biomase za proizvodnjo energije je ponudilo tudi vpogled v zaznave posameznih deležnikov na rabo lesne biomase za proizvodnjo energije (Peters et al 2015; Leban et al 2015). V petih analiziranih državah – Finska, Nemčija, Norveška, Slovenija, Španija – so intervjuvanci zaznali podobne izključujoče se možnosti in sinergije. Pri proizvodnji in rabi lesne biomase za proizvodnjo energije anketiranci zaznavajo najmočnejše sinergije z zaposlovanjem, medtem ko so mnenja, da proizvodnja in raba lesne biomase za proizvodnjo energije izključuje napore za ohranjanje biotske raznovrstnosti (Peters et al 2015). V Sloveniji je za intervjuvance pomembna večnamenskost gozdov in podpirajo idejo, da naj proizvodnja lesne biomase za proizvodnjo energije ne postane prioriteta in glavni cilj gospodarjenja z gozdovi. Pri tem naj vlada – z mešanico političnih instrumentov, predvsem finančnih instrumentov – prevzame aktivno vlogo (Leban et al 2015). Pregled razvoja biomase kot elementa energetike v Sloveniji v obdobju 1996-2016 je podan v prispevku Krč et al (2016). Avtorji ugotavljajo, da za vsakim razvojem stojijo vlaganja v dejavnosti, ki bi pomenile posledično rast kakovosti in zmogljivosti na domačem trgu lesa. Slovenija s stranskimi proizvodi, ki nastanejo pri primarni predelavi lesa zalaga tuje trge in bogati tuje bilance obnovljivih virov energije. Podobno so Rhodius in sod. (2015, 2016) posplošili za vse analizirane države z dopolnilom, da bo treba za
COBISS.SI-ID: 4393638
Naraščajoč delež poškodovanih gozdov v Evropi ter potencialno povečana verjetnost za nezgodo pri njihovi sanaciji sta bila povod za raziskavo, kjer se je ugotavljalo ali lahko na podlagi vrste sečenj in vzrokov za posek, predvidimo verjetnost za pojav nezgode pri sečnji. Raziskava temelji na 316 nezgodah, ki so se zgodile v sedemletnem obdobju pri sečnji v državnih gozdovih Slovenije. Z uporabo Akaike informacijskega kriterija (AIC) sta bila izbrana dva najbolj racionalna binarna logistična modela. Rezultati raziskave so pokazali, da tveganje za nezgodo narašča z naklonom terena ter s količino posekanega lesa. Tveganje za nezgodo je v nasprotju s pričakovanji največje pri posamični sečnji zdravih in nepoškodovanih dreves, manjše pri krčitvah zaradi urbanizacije in infrastrukture, kjer sečnja poteka po golosečnem sistemu, ter najmanjše pri izrednih sečnjah dreves poškodovanih zaradi biotskih in abiotskih vzrokov. Kot posamičen vzrok za izredne sečnje, je najmanj tvegana sečnja dreves poškodovanih zaradi insektov, požarov in imisij, kot najbolj tvegana pa sečnja po žledu in snegu poškodovanih dreves. Rezultati tako kažejo, da je tveganje za nezgodo pri sečnji poleg naravnih dejavnikov odvisno od časa izpostavljenosti, načina sečnje ter lastnosti drevesa. Na podlagi rezultatov zaključujemo, da morajo biti ukrepi za zmanjšanje tveganja pri profesionalnih sekačih usmerjeni predvsem v prilagajanje hitrosti in tehnike dela delovnim razmeram. Redna sečnja, kljub vedno pogostejšim naravnim motnjam, ki imajo za posledico sečnjo v spremenjenih delovnih razmerah (Schelhaas et al. 2003; Seidl et al. 2014), predstavlja sekaču dnevno rutinsko opravilo. Rutinsko delo, ki tudi po nekaterih drugih raziskavah predstavlja delo z največjo pogostnostjo nezgod (Hansen et al. 2002), in podcenjevanje nevarnosti (Salminen et al. 1999) povečuje hitrost dela ter posledično tveganje za nezgodo. Zato morajo delodajalci aktivno pristopiti k spodbujanju delavcev k zmernemu tempu dela z namenom zmanjšanja težavnosti dela (Poje 2011) in obremenitev, na primer z ropotom in vibracijami (Gerasimov and Sokolov 2014), ki odločilno vpliva tako na percepcijo tveganja kot obnašanje delavca (Rundmo 1996). Odločilno vlogo pri zmanjšanju hitrosti in fizične težavnosti dela imajo tudi glavni odmor in pogosti krajši odmori ter mikro odmori, ki so pomembni za sprotno fizično regeneracijo (Lilley et al. 2002; Tucker 2003; Arlinghaus et al. 2012). Kljub negativnim vplivom na okolje (Wästerlund, 1998; Vasiliauskas, 2001), mehanizirana sečnja, npr.. uporaba feller-buncherjev (Bell, 2002) ali harvesterjev (Salminen et al., 1999), zmanjšuje nevarnost za nastanek nezgode (ILO, 1991; Axelsson, 1998). Potrebno pa je poudariti, da sprememba tehnologije lahko poveča tveganje pri drugih delih (Khanzode et al., 2012), npr. vzdrževalna dela (Väyrynen, 1982) in izpostavljenost strojnika poškodbam zaradi ponavljajočih gibov (Axelsson and Pontén, 1990). Da bi izboljšali priporočila za preprečevanje nezgod, je ključno proučiti vplivne dejavnike na zdravje in varnost pri delu v gozdu. Proučevanja bi se morala osredotočiti na nova tveganja povezana s klimatskimi, tehnološkimi in lastniškimi spremembami, prav tako kot na specifične skupine kot so mali lastniki ali različni sistemi gospodarjenja z gozdom. Za uspešno implemetacijo bodočih raziskav je potrebno nadgraditi obstoječi sistem poročanja o nezgodah oz. poseben sistem za manjše gozdne posestnike. Izbrani znanstveni članki na temo nezgod med gozdnimi delavci: Marenče, J., Mihelič, M., Poje, A. Influence of chain filing, tree species and chain type on cross cutting efficiency and health risk. Forests, 464, 10 str. Poje, A., Potočnik, I., Mihelič, M. Comparison of electric and petrol chainsaws in terms of efficiency and safety when used in young spruce stands in small-scale private forests. Small-scale forestry 2018. Poje, A. Potočnik, I., Danilović, M., Antonić, S. A case study of the impact of skidding distance on tractor operator expo
COBISS.SI-ID: 4432038
Zaradi globalnih sprememb upravljavci gozdov vse bolj pogosto sanirajo sestoje prizadete po ujmah. V delih Srednje Evrope, kjer prevladujejo mešani gozdovi, je razširjeno sonaravno gospodarjenje. Ker ta vrsta gospodarjenja temelji na posnemanju manj intenzivnih motenj in na naravni obnovi, je bilo izpeljanih malo raziskav o tem, kako obnoviti sestoje prizadete po velikopovršinskih motnjah. V seriji prispevkov v znanstvenih revijah z visokim dejavnim vpliva, smo predstavili raziskave o obnovi gozdov, ki so jih prizadele motnje v gozdovih Slovenije in sosednjih regijah Srednje Evrope, kjer se izvaja sonaravno gojenje gozdov. Najprej smo analizirali obnovo gozdov po različnih vrstah naravnih in antropogenih motenj: od prenamnožitev podlubnikov (npr. Rozman et al 2015, de Groot et al 2019), vetrolomov (npr. Fidej et al 2016, 2018), snegolomov in žledolomov (npr. Nagel et al 2016, Čater in drugi, 2017), onesnaženosti zraka (npr. Diaci et al 2011), požarov (npr. Kolmanič et al. 2014) do kroničnega prekomernega objedanja mladja po rastlinojedcih (npr. Nagel et al 2015). Nato smo primerjalno analizirali obnovitvene procese pragozdov in gospodarskih gozdov ter predlagali izboljšave za sanacijo sestojev po ujmah v prihodnosti. Sintezo dolgoročnega raziskovanja smo objavili v preglednem članku (Diaci et al 2017). Raziskave nakazujejo, da aktivno pospeševanje mešanega raznomernega gozda zmanjšuje tveganje za nastanek motenj ter izboljšuje odpornost in sposobnost okrevanja sestojev. Sanitarne sečnje imajo lahko pozitivne ali negativne učinke na naravno obnovo, kar je posledica uporabljene metode in kakovosti dela. Najpomembnejši dejavniki, ki negativno vplivajo na naravno obnovo so bili: pomanjkanje podmladka in razkrojenih drevesnih ostankov, visoke nadmorske višine, strma pobočja, gosta pritalna vegetacija in objedanje mladja po rastlinojedcih. Raziskave so nakazale visoke gostote spontano razvitega mladja v sestojih prizadetih po ujmah. Z gojitvenimi ukrepi saditve in ponavljanjem obžetev, se je gostota naravnega mladja značilno zmanjšala. Zato je potrebno večjo pozornost posvetiti izobraževanju gozdnih delavcev, da bodo razpoznali ciljne drevesne vrste. Raznolike razmere v sestojih prizadetih po ujmah kažejo, da je za vsak posamezen primer potrebna prilagoditev obnove in nege, kar zahteva veliko spretnosti in samostojnost gozdnih delavcev. Sajenje ali setev je smiselno izvajati v sestojih prizadetih po motnjah, kjer sovpada veliko neugodnih dejavnikov za naravno obnovo gozdov in kjer je veliko povpraševanje po zagotavljanju ekosistemskih storitev. Sredstva namenjena sajenju, se lahko alternativno dodelijo za nego izbranih dreves spontano razvitega mladja. Rezultati so pokazali, da je sajenje smreke precej uspešno, preživetje listavcev je bilo slabo in bistveno nižje kot v drugih državah. Iz tega sledi, da je potrebno izboljšati celoten sistem proizvodnje gozdnega reprodukcijskega materiala in saditve. V vseh sestojih prizadetih po naravnih motnjah smo vzpostavili sistem stalnih raziskovalnih ploskev, ki omogoča spremljanje okrevanja gozda ter terensko usposabljanje študentov, gozdarjev in lastnikov gozdov. Strokovne članke na temo obnove gozdov po ujmah smo predstavili na več nacionalnih konferencah in v strokovnih revijah (npr. Rugani et al 2013, Roženbergar et al 2017). Maja 2015 smo skupaj z GIS in ZGS organizirali delavnico o gozdnogojitvenih ukrepih po ujmah večjih razsežnosti. Prvi dan so potekale kabinetne predstavitve, drugi dan terenska delavnica v okolici Sevnice. Kolegi iz Nemčije so predstavili izkušnje s sanacijo v zasebnih gozdovih Porurja. Rezultati raziskave so predstavljeni v obliki, ki omogoča neposreden prenos v univerzitetni učni proces in gozdarsko prakso. Rezultati bodo pomembno vplivali na gozdarsko politiko in zakonodajo. Izbrani znanstveni članki na temo obnove gozdov po motnjah: Čater M. Diaci J. 2017 Divergent response of European beech, silver fir and Norway spruce advance regeneration to increased ligh
COBISS.SI-ID: 4914598
Raziskovali smo dendrobiontske in saproksilne žuželke, vektorje borove ogorčice Bursaphelenchus xylophilus (PWN), na treh lokacijah v sestojih Pinus nigra, P. halepensis in P. sylvestris v Sloveniji. PWN je najbolj škodljiv organizem, ki povzroča masovno odmiranje borov v Aziji in na Portugalskem. Vzorce smo nabirali od maja do novembra z uporabo štirih prestrežnih križnih cevnih pasti na mokri ulov opremljenih s semiokemikalijami na lokacijo (etanol + ?-pinen, Pheroprax®, Gallowit®, Galloprotect 2D®). Zbrali smo 31.228 primerkov žuželk iz 45 družin hroščev. Curculinidae so bile najštevilčnejše, ciljna družina Cerambycidae pa je bila zastopana s 1945 primerki iz 28 taksonov in 25 vrst. V nekaterih letih je etanol + ?-pinen učinkoviteje pritegnil S. buprestoides in Arhopalus rusticus, medtem ko je Monochamus galloprovincialis pokazal jasno preferiranje na Gallowit®. Poleg cerambicidov so bile v pasteh najdene tudi druge vrste saproksilnih hroščev in tudi plenilci podlubnikov, kar poudarja potrebo po upoštevanju morebitnih negativnih vplivov dolgoročnega spremljanja vektorjev PWN na vrste s pomembnim funkcionalno-trofičnimi lastnostmi v gozdovih. Izsledke o razširjenosti in biologiji vektorjev borove ogorčice in pomenu delovanja borove ogorčice na iglavce v primeru morebitnega vnosa v Slovenijo smo objavili v več zanstvenih člankih (Jurc et al. 2012a, 2013, 2017, Pavlin et al. 2012, 2015, 2016, Ogris et al. 2013). Borova ogorčica izvira iz Severne Amerike. Raziskovalci menijo, da je bila zanesena s hlodovino na Japonsko, kjer je postala najbolj škodljiv organizem, ki povzroča masovno odmiranje avtohtonih borov (Pinus densiflora, P. thunbergii, P. luchuensis). Razširila se je tudi na Kitajsko, Korejo, Portugalsko in Tajvan. V zadnjem času povzroča sušenje eksotičnih vrst borov v ZDA, kot je npr. P. sylvestris. Številne raziskave potrjujejo, da so vrste iz rodu Pinus najbolj dovzetne gostiteljske drevesne vrste (Evans et al. 1996; OEPP / EPPO 2011, 2013). V Sloveniji imajo bori pomembne ekonomske in ekološke vrednosti; zato je pomembno zdravstveno stanje borov. V Sloveniji so prisotne P. nigra, P. sylvestris, P. mugo, P. halepensis, P. pinea, P. strobus, P. cembra in P. pinaster. Vendar pa so samo štiri vrste avtohtone pri nas (P. nigra, P. sylvestris, P. mugo in P. cembra). Med vsemi bori prevladuje P. sylvestris, P. nigra pa ima pomembno ekološko vlogo v submediteranski ekološki regiji Slovenije. Pinus vrste so v Sloveniji gostitelji dveh potrjenih (M. galloprovincialis, M. saltuarius) in dveh potencialnih vektorjev borove ogorčice (M. sartor, M. sutor) in tako lahko predstavljata še večjo grožnjo za širjenja PWN v Sloveniji kot v drugih evropskih državah (Jurc et al., 2008, 2009, Jurc et al. 2012a, 2012b, Podlesnik / Jurc 2010, Metrec et al., 2015, Bandano et al., 2015, Zaponi et al., 2016). Organizirali smo mednarodno konferenco na temo saproksilnih organizmov - 6th European symposium and workshop on conservation of saproxylic beetles, June 15-17, 2010, Ljubljana (Jurc, 2010) in objavili zbornik konference (Jurc, 2012). Tema o invazivnih tujih organizmih je bila obravnavana na XXXIII. Gozdarskih študijski dnevih, Ljubljana, 14.-15. april 2016 (Jurc / Jurc 2011, Jurc, 2016, Pavlin et al. 2016), pripravili smo tudi projektno poročilo EUPHRESCO: Osredotočenje na Monochamus spp.: https://www.researchgate.net/project/Focusing-on-Monochamus-spp-insect-vectors-of-Bursaphelenchus-xylophilus-MONOCHAMUS-2013-2016. Izbrani znanstveni/strokovni prispevki na temo gozdu škodljivih domačih / tujerodnih organizmov, saproksilnih žuželk: Jurc M. et al. 2009 Xylophagous entomofauna in branches of oaks and its significance for oak health in the Karst region of Slovenia. Biologia 64: 130-138. Jurc M. (ur.), 2010 6th European symposium and workshop on conservation of saproxylic beetles, June 15-17, 2010, Ljubljana : program and abstracts. Ljubljana, 54 s. Jurc M. et al 2010 Species dynamics and colonization patterns of saproxylic beetles in a c
COBISS.SI-ID: 4367014