Peter Pavel Vergerij mlajši je svoja "Dopisa papeškega tajnika" (Duae actiones secretarii pontificii) oblikoval kot namišljeno živo razpravo, namenjeno papežu Pavlu IV. Satirični razpravi, ki jima je Vergerij nekaj let kasneje dodal še tretji spis, v nobenem pogledu ne predstavljata vrhunca Vergerijevega literarnega ustvarjanja, vendar jima brez težav uspe ustvariti vtis, da gre za povsem resno debato na temo stvarnih dilem, povezanih s Tridentinskim koncilom, ki pa so bile v času njunega nastanka bolj ali manj fiktivne narave - ne po avtorjevi krivdi, pač pa zaradi zunanjih okoliščin, predvsem Pavlovega odpora do Tridentinskega koncila. Pričujoči prispevek tematizira obe Vergerijevi razpravi in odpira preliminarna vprašanja o tem, kaj je avtorja motiviralo pri njunem nastanku. Razprava je tako razmislek o tem, kako in v kolikšnem obsegu so novi nacionalni poudarki protestantske misli odmevali tudi pri humanistih severnoitalijanskega prostora. Pomembno opažanje, ki se je ob tem odprlo, je, da si vprašanje, ki na slovenskem še ni bilo deležno posebne pozornosti, zasluži obširnejšo tematizacijo.
COBISS.SI-ID: 43245357
Urednik, avtor, prevajalec, izdajatelj kritične izdaje. Leta 1556 je v Baslu pri založniku in tiskarju Oporinu (Johann Herbster, 1507–1568) izšla knjižica, ki je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica, ki je pravzaprav dokument politične publicistike, pa je doživela številne ponatise: leta 1557 jo je v Königsbergu natisnil Hans Daubmann, leta 1559 v Augsburgu Valentin Otmar, še istega leta pa je izšla tudi v Pfortzheimu v tiskarni Georga Raba (lat. Corvinus). Pričujoča knjižna tematizacija obeh spisov je prva kritična izdaja izvirnika in prvi prevod s študijo - po 500 letih – in prva tovrstna tematizacija humanističnega besedila na Slovenskem.
COBISS.SI-ID: 294843648
Biografija Minke Skaberne (1882–1965), učiteljice in prve tiflopedagoginje, sodi v nabor tistih biografij posameznic, ki so bile pomembne za družbo, a je zgodovina s spominom nanje dolgo mačehovsko ravnavnala. Skabernetova, pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe ter njena neumorna sooblikovalka, soustanoviteljica prvega Zavoda za slepe v Ljubljani in pionirka na področju skrbstva za slepe na Slovenskem, je v prelomnem obdobju po prvi svetovni vojni orala ledino tako v teoriji kot praksi. Biografska metoda vsekakor predstavlja pomemben element ženske zgodovine. Prispevek v nemškem jeziku tako omogoča dostop do biografije Minke Skaberne tudi bralcem izven slovensko govorečega okolja, obenem pa popravlja krivico pozabe v širši družbi.
COBISS.SI-ID: 67834722
Biografija pravnika, alpinista, pisatelja, glasbenika, botanika in humanista Juliusa Kugyja (1858–1944) ponuja podobo človeka, ki je kot »otrok« dolgega 19. stoletja poskušal na svoj način razumeti svet, ki se je s prvo svetovno vojno radikalno spremenil. Gre za kozmopolitsko usmerjenega prebivalca Trsta, ki je bil s svojo vseživljenjsko strastjo do gora na poseben način povezan tudi s slovenskim življem in prostorom. Besedilo ni naključno objavljeno v Goriškem letniku, Zborniku Goriškega muzeja, ki izhaja na zahodnem robu slovenskega etničnega prostora, nekateri bi dejali na margini, ki pa centru vendarle velikokrat ponudi drugačen interpretativni okvir. Zato so tovrstne biografije dragocen korektiv narodnostno (preveč) osrediščenim študijam, hkrati pa pričevalke o živahnem življenju na obrobjih.
COBISS.SI-ID: 20697650
Knjiga, osnovana na zgodovinskih virih (biografskih, memoarnih, avtorsko rokopisnih). predstavlja prvo celostno obravnavo življenja in ustvarjanja ruske pesnice Anne A. Ahmatove v slovenščini. Biografski okvir pa je zgolj sredstvo za dovršeno zaobjetje pesniškega opusa. Ob osvetlitvi nekaterih manj znanih strani iz življenja Anne A. Ahmatove (na primer t. i. Taškentsko obdobje), je posebej pomenljiva analiza pesniških del (še zlasti znamenite Pesnitve brez junaka), ki približuje tudi tako boleče in odločilne trenutke pesničine biografije, kot so kompleksna intimna občutja, obdobja brez navdiha ter procesi cenzure. Slednji so namreč ključni za razumevanje poezije Anne A. Ahmatove. Uvod v poetiko te morda največje ruske pesnice tako verodostojno postaja bistven del odstirajoče se zgodovinske freske o literarno-umetniški inteligenci ruske kulture v prvi polovici 20. stoletja.
COBISS.SI-ID: 277858048
Z dolgoletnim raziskovanjem t.i. fenomena Maksima Greka (roj. kot Mihail Trivolis, ok. 1470), učenega Grka, ki si je po filološki izkušnji v Severni Italiji in desetletnem obdobju meništva na sveti gori Atos s tragičnim izidom usode v Moskovski Rusiji (u. kot Maksim Grek 1556) zagotovil sloves enega najbolj izobraženih mož v evropski zgodnji renesansi, je Neža Zajc prek svojih razprav prodrla na mednarodno znanstveno območje, ki je širše od slovanske (ruske) obravnave ter se odpira predvsem izrazito historičnemu raziskovanju, ki se najbolje opredeljuje kot bizantinske študije - področje, ki je zlasti v Sloveniji skorajda nedotaknjeno oz. celo zapostavljeno. V dvodelnem članku, objavljenem v mednarodni znanstveno kritični reviji za hagiografijo in patristiko “Scrinium”, ki izhaja pri založbi Brill, je N. Zajc dosegla možnost drugačnega pogleda tako na biografijo Maksima Greka kot tudi na problematiko razumevanja specifike njegovega teološko-humanističnega mišljenja v okviru zgodnjerenesančne epohe, najtesneje vezanega na adekvatno sprejemanje kompleksnosti njegovega osebnega jezika. Njene analize so osnovane na avtorjevih izvirnih rokopisih, ki jih raziskovalka preučuje v evropskih knjižnicah. Članek je doživel še nadgradnjo v naslednji objavi: Zajc. N. “Some Notes on the Life and Works of Maxim the Greek (Michael Trivolis, ca 1470 – Maksim Grek,1555/1556): Part 2: Maxim the Greek’s Slavic Idiolect”. Scrinium 12 (2016): p. 375–382.
COBISS.SI-ID: 39134253
Avtorica se v znanstveni monografiji ukvarja s kulturnozgodovinsko umeščenostjo kazenskega primera, ki so ga tiskani mediji ob obnovi procesa leta 1935 poimenovali mariborski. Kazenski spis, ki ga je mariborsko okrožno sodišče odprlo in vodilo kot primer Markuzzi in tovariši ter ga kot enega najobsežnejših sploh hrani Pokrajinski arhiv Maribor, prepričljivo razkriva pomene pojmov tihotapstvo in verižništvo po prvi svetovni vojni ter posebej vprašanje tihotapstva v Slovenskih goricah po nastanku avstrijsko-jugoslovanske meje, povojno urejanje odnosov v lokalni skupnosti vključno z močno stigmatizacijo družine italijanskih korenin, osebnost karizmatičnega tihotapca Ivana Markuzzija, odvetniški podvig primorskega begunca v Mariboru Danila Komavlija, ki se ni sprijaznil z javnim linčem italijanske družine, ter prelomnost sodnega procesa, ki je zaznamoval kazensko prakso slovenskega pravosodja v prvem desetletju nove jugoslovanske države.
COBISS.SI-ID: 289310976
Avtorica se v razpravi ukvarja s prepletom usod dveh štajerskih družin med svetovnima vojnama: viničarske iz Metave in družine mariborskega odvetnika ter političnega predstavnika nemške skupnosti na Štajerskem Lotharja Mühleisna. Med viničarjevimi dokumenti, ki jih hranijo potomci, je bila (zanje presenetljivo) tudi naslovljena osmrtnica Mühleisna, ki je bil 1931–1935 predsednik mariborske krajevne skupine Kulturbunda, 1945 pa je bil v odsotnosti obsojen pred Vojaškim sodiščem v Mariboru. Za osmrtnico se razpirata tragični sagi dveh družin istega nemirnega ter prepišnega prostora in časa, a različnih nacionalnosti, predvsem pa različnega socialnega izvora in posledično miselnosti. Ključni dokument raziskave je Mühleisnovo pismo (morda osnutek) ministru avstrijske vlade iz leta 1954, ki ga hranijo potomci, izpoved o (samo)razumevanju življenja nemške družine/skupnosti v Mariboru. Razprava mdr. odpira premislek o travmah, ki jih akterji nezavedno prenašajo na prihodnje generacije, ter o tem, da se povojno nasilje ni dogajalo zgolj na nivoju vzpostavljanja socialistične oblasti, temveč je globoko opredeljevalo tudi medčloveške odnose.
COBISS.SI-ID: 42471213
Ruski pomorski častnik Aleksandr Dmitijevič Bubnov (1883-1963) je kljub invalidnosti, ki je bila posledica ran, dobljenih na Daljnem vzhodu v bitki pri Cušimi (1905), postal v času začasne vlade Aleksandra F. Kerenskega kontraadmiral. Tik pred oktobrsko revolucijo je bil celo ena osrednjih osebnosti mornarice Ruske republike. Pozneje se je pridružil belemu gibanju in se preselil v Kraljevino SHS/Jugoslavijo, kjer je postal profesor vojaškozgodovinskih predmetov na vojaški mornariški akademiji. Medtem ko se je v Rusiji posvečal predvsem problematiki pomorskega bojevanja na taktični ravni, je v Jugoslaviji razvil mišljenje o njem na strateškem nivoju, napisal pa je tudi trilogijo o zgodovini pomorskih vojn. Uveljavil se je tudi v mednarodnih krogih kot eden prvih napovedovalcev vojne med Japonsko in ZDA (že kmalu po 1. svetovni vojni). Študija tematizira njegovo razumevanje vojne na morju kot dela integralne vojne; pri tem se Bubnov, ki je začenjal kot pristaš nazorov admirala Mahana, polagoma spreminja v samostojnega misleca. Kot tak je užival ugled tudi v krogih ameriške in britanske vojne mornarice.
COBISS.SI-ID: 291866368
Razprava podaja tipologijo odnosa do glasbe med 1. svetovno vojno v različnih deželah, zlasti v srednjeevropskih ter v Rusiji, Veliki Britaniji in ZDA. Med tem spopadom je prvič prišlo do prepovedi izvajanja glasbe vseh ustvarjalcev posameznih (sovražnih) držav, kar kaže na totalizacijo in absolutizacijo bojevanja. Nekatere spremembe, ki so nastale s prepovedjo izvajanj glasbe posameznih kulturnih velesil so imele trajnejši učinek v uveljavitvi novih glasbenih paradigem. Še posebej očiten učinek v tej smeri je imela nenaklonjenost glasbi nemških skladateljev v ZDA. Razprava se posveča tudi razlogom za skromno zastopanost glasbene problematike v splošnih zgodovinskih obravnavah prve svetovne vojne (zlasti v primerjavi z likovno umetnostjo).
COBISS.SI-ID: 42598445