Kraška planota Nullarbor v Avstraliji je bila v preteklosti z mnogih vidikov dobro preučena. Doslej neznano je bilo spreminjanje gladine podzemne vode v preteklosti, zlasti lokacije iztoka iz krasa, ključnega za razumevanje hidrološkega režima kraškega masiva. Ta študija razkriva obstoj predhodno neprepoznanih kraških pojavov na tem območju - zatrepnih dolin, predstavljen pa je tudi pregled raziskav zatrepnih dolin z vsega sveta. Uvodnim analizam morfologije planote z GIS je sledilo podrobno terensko delo: vzorčenje, kartiranje in merjenje morfoloških, geoloških in hidroloških značilnosti izbranih zatrepnih dolin na nekdanjih morskih klifih imenovanih Wylie in Hampton. Analize mineralov, teksture in velikosti zrn so bile opravljene na vzorcih kamnin in sedimentov, Datacija sige iz jame v zatrepni dolini z metodo U-Pb je omogočila določitev časovnega okvira oblikovanja zatrepnih dolin in interpretacijo paleookoljskih razmer. Zatrepne doline pojasnjujejo hidrološki razvoj kraškega sistema planote Nullarbor in s tem spreminjanje paleopodnebja na prehodu iz neogena v pleistocen na južni polobli.
COBISS.SI-ID: 38634285
Geomorfološke raziskave ledeniških pojavov imajo v Sloveniji dolgo tradicijo, saj so bile prve raziskave objavljene že v poznem devetnajstem stoletju (Brückner 1890). Dokazi o ledeniški eroziji in akumulaciji so ohranjeni v slovenskih Alpah kot tudi na najvišjih planotah Dinarskega gorovja: sledi ledenih polj in ledenih pokrovov z odtočnimi ledeniki ter nekaj dolinskih ledenikov. Prevladujoča kamninska osnova poledenelih območij so kraške kamnine, ki tvorijo kompleksne ledeniško-kraške morfološke sisteme. V zadnjih nekaj letih so bile uporabljene sodobnejše metode rekonstrukcije obsega poledenitve, s poudarkom na razlagi površine ledenikov in določanju lokalne nadmorske višine ravnovesne meje (ELA). Vendar pa dosedanje študije ne omogočajo časovne razlage spreminjanja obsega poledenitve, k čemur bi morale stremeti prihodnje raziskave preteklih poledenitev v Sloveniji.
COBISS.SI-ID: 39030573
V prvem delu analize smo skušali opredeliti mesta v Evropi z večjo raznolikostjo po različnih krajinskih tipih ali regijah. Da bi dobili te "vroče točke", smo analizirali štiri geografske klasifikacije Evrope. Najprej smo opredelili zemljevide raznolikosti pokrajin in na njihovi podlagi izdelali razvrstitve. V zaključni fazi tega dela smo združili zemljevide v en zemljevid, ki prikazuje pokrajinsko raznovrstnost v Evropi. Po tem koraku smo določili evropske pokrajinske vroče točke in izpostavili najbolj naravno heterogene države. Ugotovili smo, da ima Slovenija med vsemi evropskimi državami najvišjo povprečno pokrajinsko pestrost. Tak rezultat daje državi določene prednosti na področju turizma, ki temelji na naravnih vrednotah pokrajine. Ena od prednosti, ki jih imajo območja z visoko pokrajinsko pestrostjo je, da je mogoče oglaševati Slovenijo kot turistično destinacijo, ki ponuja "vseevropske izkušnjo."
COBISS.SI-ID: 38685741
V središču prispevka so geografske predstave o pokrajinah, izražene s fotografijami. Izhajamo iz predpostavke, da imajo fotografi pomembno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju individualnih ter kolektivnih predstav o pokrajini ter da je geografija kot veda tesno povezana z vizualnimi predstavami sveta. Empirični del obsega izbor in opredeljevanje/ko diranje fotografij iz knjige Dušana Ogrina Slovenske krajine ter njihovo analizo s pomočjo statističnih metod. Namen prispevka je prikazati, kakšno podobo pokrajin ustvarja omenjena knjiga. Cilj je zasnova/oblikovanje metodologije interpretacije fotografij, zlasti nabor kazalnikov in njihovih kategorij ter kriterijev za kvantitativno vrednotenje fotografij. Na tak način smo želeli analizirati izgled pokrajin po posameznih kazalnikih in se posebej osredotočiti na oblikovanost površja kot najpomembnejšo prvino pokrajin.
COBISS.SI-ID: 38579501
Dediščina ima različne razvojne potenciale, ki lahko prispevajo k trajnostnemu razvoju na določenem območju. Z vidika trajnostnega razvoja ti potenciali niso nujno samo ekonomski, temveč vključujejo tudi socialne, okoljske ali kulturne vidike. Vendar ima dediščina sama po sebi redko otipljive koristi, če je pravilno ne upravljamo. Ključni izziv za doseganje vzdržnosti je upravljanje osredotočeno na soudeležbo (participativnost), ki zagotavlja sodelovanje javnosti v procesu. Avtorji menijo, da je uspešno in učinkovito upravljanje dediščine odvisno od ljudi, ki morajo biti sposobni, da 1) opredelijo ustrezno dediščino, 2), jo povežejo s ključnimi deležniki in drugimi temami, 3) jo oblikujejo v pravo storitev, in na koncu 4) prodajo novo storitev za uporabnike.
COBISS.SI-ID: 38439981