Namen članka je razkriti dopolnilna in nasprotujoča si razmerja med razsežnostmi pravičnosti v razponu med kozmično, družbeno in osebno domeno. Raziskovanje razsežnosti pravičnosti navdihuje ugotavljanje nekih načel pravičnosti, ki so ista v vseh ali v večini kultur, čeprav je reprezentacija pravičnosti močno odvisna od lokalne mitologije, religije in skupne zgodovine. Pravičnost lahko obravnavamo kot kozmični sistem, vrlino družbenih ustanov ali praks, soglasje med strankami glede istega interesa ali integralno pravičnost oseb, ki jo dojemamo po intuiciji. To razlikovanje je temeljno in daljnosežno. Vsaka razprava o vprašanju pravičnosti odpira obzorja mnogovrstnih razsežnosti pravičnosti, kot so moralni čut, prirojene pravice in moralna ustreznost, poglavitne vrline, urejevalni simboli ali načela, vse vrste družbenih nasprotij in urejevalno načelo vesoljstva. Osebna razsežnost pravičnosti pomeni Božji atribut v njegovem raz-merju do ljudi in potrebno vrlino ljudi v razmerju do Boga, pa tudi njihovo vzajemno delovanje. Posameznik lahko manifestira kakovosti, kot so integriteta, ljubezen in lojalnost. V ozadju članka je spoznanje o edinosti bitja ter o nujni edinosti moralnega in pravnega reda.
COBISS.SI-ID: 38337581
Prispevek opisuje kritični odnos pisatelja Ivana Cankarja (1876–1918) do politike Avstro-Ogrske in njegova javna prizadevanja za enakopravno skupnost jugoslovanskih narodov v letih pred izbruhom vélike vojne, ko so napredne intelektualce, tudi Cankarja, preganjali zaradi njihovih stališč. Opisuje pisateljevo služenje vojske v Judenburgu leta 1915, predvsem pa njegovo umetniško besedo v letih vojne. V zbirki črtic Podobe iz sanj (1917), napisani v okoliščinah stroge državne cenzure, Cankar zavrača vojno in nasilje ter izrazi vizijo svetlejše prihodnosti slovenskega naroda. Doživljanje vojne in razsežnosti posledic vojnih grozot na počutje vojakov in civilistov je velika tema tudi v delih številnih drugih evropskih, pa tudi ameriških pisateljev in zgodovinarjev, med katerimi so bili nekateri sami vojaki. Prispevek ugotavlja podobnosti in razlike v njihovi rabi ironije, v njihovi spiritualizaciji vojne in pesniških pogovorih z umrlimi ter v njihovi rabi apokaliptičnih motivov. Avtorico zanima, ali se literarna dela o vojni, ki so jih napisali pesniki-vojaki na fronti, razlikujejo od del, ki so jih med vojno ustvarili pesniki-civilisti. Namen študije je tudi ugotavljanje recepcije pisanja o vojni v eni in drugi kategoriji pesnikov in pisateljev.
COBISS.SI-ID: 39171629
Članek predstavlja nekatere vidike spoznanj o razsežnostih resničnosti in resnice, kot jih prikazuje literatura. Opira se na doktorsko disertacijo z naslovom Resničnost in resnica v literaturi, v izbranih bibličnih besedilih in njihovi literarni interpretaciji (487 strani), ki je bila sprejeta 23. junija 2015 na Teološki fakulteti UL. Ob skupnih ugotovitvah literarnih kritikov, filozofov in teologov, kakšne so temeljne značilnosti prikazov resničnosti in resnice v literaturi, primerjava med bibličnimi in ne-bibličnimi besedili kaže, da se številna biblična besedila odlikujejo z razširitvijo in poglobitvijo dojemanja sveta in življenja na duhovne resničnosti. Dojemanje resničnosti in resnice v svetu človekove duhovnosti je specifično področje svetopisemskih literarnih predstavitev. Literatura prikazuje življenje v vseh razsežnostih in razkriva, kako poteka, kako bi lahko potekalo ali kako bi moralo potekati moralno življenje. Svetopisemska literatura sporoča zgodovinsko resnico izkušnje razmerja med Stvarnikom in izvoljenim ljudstvom. V odnosu do Boga resnica označuje kakovost Božje narave ali volje, v odnosu do ljudi resnica pomeni živeti kot učenci Boga, ki je resnica. Človekova resnicoljubnost se mora kazati v zvestobi do Boga in človeka. Sodobna svetopisemska kritika pomaga, da je mogoče popolnejše branje besedila, s posebnim poudarkom na kompleksni integraciji različnih sredstev komunikacije, kot jo srečujemo v večini literarnih del, in kaže možne poti do vnovične združitve posvetnega z religijsko kritično tradicijo. Članek se omejuje na nekatere vidike drugega in tretjega dela disertacije. Z ugotavljanjem specifičnih vidikov svetopisemskih literarnih prikazov resničnosti in resničnosti v primerjavi s splošno literaturo članek dopolnjuje zgoraj omenjeno disertacijo.
COBISS.SI-ID: 7246170
Razprava pokaže na razvoj pojmovanja občestva (communio) v katoliški Cerkvi: začne s Pij-Benediktovim Zakonikom cerkvenega prava iz leta 1917 in prek drugega vatikanskega cerkvenega zbora seže do sprememb, ki so jih prinesli Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 in poznejši dokumenti cerkvenega učiteljstva. Medtem ko je bil krščeni pred koncilom lahko član katoliške Cerkve ali pa sploh ni bil član, po koncilu razlikujemo različne stopnje pripadnosti Cerkvi. Krščeni je z njo lahko v polnem ali napopolnem občestvu glede na kriterije, ki jih določajo zakonski prepisi v kann. 11, 205 in 750 § 1-2 ZCP ter v dokumentu motu proprio Janeza Pavla II. Ad tuendam fidem iz leta 1998. Zakonik govori o občestvu predvsem v odnosu do nekatoliških kristjanov, preostali dokumenti pa zadevajo različne druge vidike polnega ali nepopolnega občestva krščenih kataločanov v Cerkvi sami. pojem občestva ni enopomenski in se v različnih kontekstih uporablja različno. Objektivno in pravno gledano je v polnem občestvu katoliške Cerkve tisti krščeni ki je v njeni vidni družbi povezan s Kristusom z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cervenega vodstva (kan. 295 ZCP), s subjektivnega in s teološkega vidika pa se stopnja občestva presoja glede na stanje posvečujoče milosti in glede na vzporedno hotenje, odločitve in ravnanja posameznikov.
COBISS.SI-ID: 7166298
Prispevek je vključen v širši projekt, ki ga izvaja Seton Hall University, South Orange, New Jer-sey. Posamezne zvezke izdaja ugledna založba Routledge. V okviru tretjega zvezka so predstav-ljene redovne skupnosti, ki so v 20. stoletju preživele čas totalitarnih režimov, njihov položaj v času nasprotovanj in nato nadaljnji razvoj po političnih spremembah v vzhodni Evropi. S pri-spevkom je slovenski prostor enakovredno vključen v celovite preglede cerkvenih ustanov v 20. stoletju. S tem je ameriška javnost in nasploh angleško govoreči bralci dobil možnost, da spozna del slovenske cerkvene in obče zgodovine v 20. stoletju. Na raznih univerzah je bilo pripravlje-nih več tiskovnih konferenc, na katerih je bilo predstavljeno to delo. Ugodne so bile tudi ocene v znanstvenih publikacijah.
COBISS.SI-ID: 7039834