Namen članka je razkriti dopolnilna in nasprotujoča se razmerja med razsežnostmi pravičnosti v razponu med kozmično, družbeno in osebno domeno. Raziskovanje razsežnosti pravičnosti navdihuje ugotavljanje nekih načel pravičnosti, ki so ista v vseh ali v večini kultur, čeprav je reprezentacija pravičnosti močno odvisna od lokalne mitologije, religije in skupne zgodovine. Pravičnost lahko obravnavamo kot kozmični sistem, vrlino družbenih ustanov ali praks, soglasje med strankami glede istega interesa ali integralna pravičnost oseb, ki jo dojemamo po intuiciji. To razlikovanje je temeljno in daljnosežno. Vsaka razprava o vprašanju pravičnosti odpira obzorja mnogovrstnih razsežnosti pravičnosti, kot so moralni čut, prirojene pravice in moralna pravšnost, poglavitne vrline, urejevalni simboli ali načela, vse vrste družbenih nasprotij in urejevalno načelo vesoljstva. Osebna razsežnost pravičnosti pomeni Božji atribut v njegovem razmerju do ljudi in potrebna vrlina ljudi v razmerju do Boga, pa tudi njihovo vzajemno delovanje. Posameznik lahko manifestira kakovosti, kot so integriteta, ljubezen in lojalnost. V ozadju članka je spoznanje o edinosti bitja in o nujni edinosti moralnega in pravnega reda.
COBISS.SI-ID: 38337581
Celostno dojemanje vseh razsežnosti pravičnsoti v njenem organskem bistvu odpira obzorja človekovega življenja, ki leži onkraj dometa zgolj formalne in pravne pravičnosti. Na ta način pridemo do osnove najvišjih idealov: hrepenenje po dobrem, ljubezen, solidarnost, sprava in mir. Razsežnosti pravičnosti je treba raziskovati tako glede njene brezmejne med seboj povezane vsebine in glede reprezentacije pravičnosti v literarnih virih, v filozofskem in teološkem diskurzu in v različnih aplikacijah pravičnosti v pravu, vzgoji in zgodovinskih dogodkih. Članek se osredotoča na semantiko osnovnih terminov, ki označujejo concept pravičnosti v kulturi starega Bližnjega vzhoda in na umetniški, literarno-poetski jezik, ki pokriva dinamiko vitalne okoliščine. Svetopisemski poetičen nagovor odraža človekovo dojemanje in čutenje v razponu med konkretnim in abstraktnim, časovnih in brezkončnim.
COBISS.SI-ID: 7010394
Družbeni fenomen revščine lahko v antičnem Izraelu razdelimo po kriteriju minimalne eksis-tence na relativno in na absolutno revščino. Razdelitev bomo v našem prispevku presojali na podlagi analize pisnih virov, in to terminologije, ki v različnih svetopisemskih in (klasičnih) grških besedilih označuje različne stopnje in oblike revščine. Ob tem velja poudariti, da je predlagano razdelitev mogoče terminološko podpreti samo v hebrejskih svetopisemskih in v grških klasičnih besedilih, ne pa tudi v novozaveznih spisih. Članek zato pomeni poskus pojasnitve razlgovo, zakaj v novozaveznih spisih na podlagi analize terminologije, ki označuje različne stopnje revščine ni mogoče govoriti o relativni in o absolutni revščini.
COBISS.SI-ID: 10197507
Pregled nekaterih primerov motivov skušnjave in preizkušnje v Svetem pismu in drugod v svetovni literaturi kaže, da imajo ti in sorodni motivi zelo pomembno mesto tako v ljudski kultu-ri kot tudi v razvitih pisnih dokumetih človeške kulture. Interpretacija teh in sorodnih motivov mora torej temeljiti na primerjalni analizi literarnih besedil v njihovem notranjem razmerju med obliko in vsebino in v razmerju do podobnih predstavitev istih motivov v literaturi drugih kultur iz različnih obdobij. Logična osnova metode intertekstualnosti je vprašanje, kako so pesniki in pisatelji v antiki in v poznejših obdobjih vse do danes motive skušnjave in preizkušnje dojemali ter kako so jih prezentirali v istih in novih literarnih vrstah in zvrsteh z rabo simbolov in retoričnih izraznih sredstev. Postavlja se vprašanje, kako sta tradicija in eksistencialna izkušnja vzajemno delovali v transformaciji motivov v novih kulturah in religijah.
COBISS.SI-ID: 7064154
Razprava pokaže na razvoj pojmovanja občestva (communio) v katoliški Cerkvi: začne s Pij-Benediktovim Zakonikom cerkvenega prava iz leta 1917 in prek drugega vatikanskega cerkvenega zbora seže do sprememb, ki so jih prinesli Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 in poznejši dokumenti cerkvenega učiteljstva. Medtem ko je bil krščeni pred koncilom lahko član katoliške Cerkve ali pa sploh ni bil član, po koncilu razlikujemo različne stopnje pripadnosti Cerkvi. Krščeni je z njo lahko v polnem ali napopolnem občestvu glede na kriterije, ki jih določajo zakonski prepisi v kann. 11, 205 in 750 § 1-2 ZCP ter v dokumentu motu proprio Janeza Pavla II. Ad tuendam fidem iz leta 1998. Zakonik govori o občestvu predvsem v odnosu do nekatoliških kristjanov, preostali dokumenti pa zadevajo različne druge vidike polnega ali nepopolnega občestva krščenih kataločanov v Cerkvi sami. pojem občestva ni enopomenski in se v različnih kontekstih uporablja različno. Objektivno in pravno gledano je v polnem občestvu katoliške Cerkve tisti krščeni ki je v njeni vidni družbi povezan s Kristusom z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cervenega vodstva (kan. 295 ZCP), s subjektivnega in s teološkega vidika pa se stopnja občestva presoja glede na stanje posvečujoče milosti in glede na vzporedno hotenje, odločitve in ravnanja posameznikov.
COBISS.SI-ID: 7166298