Stara politična meja je po prvi svetovni vojni z Rapallom leta 1920 dokončno izginila, etnično mejo pa je režim po letu 1922 v kontekstu »obmejnega fašizma« sistematično prilagajal politični. Poleg različnih antirežimskih aktivnosti Tajne krščanskosocialne organizacije je v tem času nekdo izmed njenih članov očitno prišel na prav posebej originalno idejo: narisati »izgubljeno« etnično mejo v prostoru nacionalno-političnega spopada. V monografiji avtor predstavlja posamezne cerkvene poslikave in analizira motive poslikav, kot jih je v Julijski krajini med obema vojnama v primorskih cerkvah ustvaril slikar Tone Kralj. Na Primorskem je poslikal skoraj 50 cerkva, za poslikave pa so značilne ideološke prvine kot antifašizem, iredentizem ter slovenski nacionalni motivi, ki jih je slikar vnašal v biblijske naracije cerkvenih poslikav. Fenomen ideološke markacije, s tako sistematičnim »pokritjem« etnično izpostavljenega obmejnega prostora, v Evropi nima primerjave. Avtor v monografiji predstavlja fenomen te originalne obmejne zgodbe iz različnih zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih perspektiv.
COBISS.SI-ID: 285626880
Članek se ukvarja s teoretičnimi aspekti prisilne sekularizacije učencev prek šolskega aparata v socialistični Sloveniji, ki se je pojavljala že vse od začetka petdesetih let, a postala najbolj pereč problem v sedemdesetih letih. Prvič v povojni zgodovini se je razprava o verskih pravicah razvila tudi v širši javnosti, predvsem med mlajšimi marksističnimi sociologi in teologi, ki so nastopali »po pooblastilu« Zveze komunistov oz. RKC. Medtem ko slednji niso imeli problemov s sprejemanjem t. i. metodičnega ateizma in so celo pozivali k »resnično ateistični šoli«, je bila jedro spora prisilna ateizacija prek vsiljevanja materialističnega svetovnega nazora. Drugi problematični aspekt šolskega ukvarjanja z religijo je bila njena podoba, ki so jo učencem posredovali pri predmetu družbenomoralna vzgoja. Čeprav se je v bistvenih obrisih vzpostavil konsenz med marksističnimi humanisti in progresivno usmerjenimi teologi o interpretaciji marksizma kot teorije in prakse delavskega boja, ne pa kot svetovnega nazora, je celotna debata razkrila nekatere najbolj očitne deficite jugoslovanske samoupravne demokracije.
COBISS.SI-ID: 1538740164
Služba državne varnosti Nemške demokratične republike (STASI) je skozi desetletja budno spremljala notranjo in zunanjo politiko Titove Jugoslavije, saj je v njej videla socialistični eksperiment, ki bi lahko postal nevaren ortodoksiji sovjetskega tipa, na kateri je slonel vzhodnonemški totaliratni režim. Ta pozornost se ni zmanjšala po Titovi smrti, pri čemer je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opaziti predvsem zaskrbljeno vprašanje, ali bo Jugoslavija zaradi svojih ekonomskih in etničnih problemov sploh zmožna preživeti. Svoje analize o jugoslovanski krizi so sodelavci STASI temeljili na lastnem opazovanju, pa tudi na informacijah, ki so jih dobili od kolegov iz vzhodnega bloka in obveščevalcev, zasidranih v političnih, vojaških in obveščevalnih krogih Zahoda, predvsem Zvezne republike Nemčije. Razčlemba dokumentov STASI tako nudi možnost globalnega pogleda v jugoslovansko stvarnost, kakor so jo dojemali v enem in drugem bloku razklane Evrope in kaže, da njene večplastnosti nikjer niso povsem razumeli.
COBISS.SI-ID: 1539044292
Članek govori od odnosu Benita Mussolinija do slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini v obdobju med obema vojnama, pri čemer opozarja na dejstvo, da politika fašističnega "dučeja" na ideološki in propagandni ravni ni odstopala od politike iredentizma in liberalne Italije v omenjenem prostoru. Kar jo ločuje od predhodnega obdobja, ni toliko sovražen in zaničljiv odnos do "tujerodcev", ki da jih je treba čim prej asimilirati, kolikor fizično nasilje, ki je bilo uporabljeno v ta namen.
COBISS.SI-ID: 1539046852
Reveži so predstavljali vseskozi prisotno nevarnost. Revežu je družba pripisala številne identitete, ki so jih uvrščale v različne družbene skupine: moški ali ženska, otrok, mladenič in mladenka, starec. Vsaka od njih je predstavljala določeno stopnjo nevarnosti .Lahko bi rekli, da je družba razvila nekakšno nadzorovano nevarnost kontaminacije s strani revnih. Resnični strah »nekontaminirane« družbe pa so predstavljale nenadzorovane kontaminacije, ki so se zgodile v trenutku nenadzorovanega povečanja števila revnih. Ravno s svojo intenzivnostjo so postavljale pod vprašaj prevladujoče vrednote in samo družbeno ureditev. Prispevek se bo osredotočil na različne percepcije nevarnosti kontaminacije s strani množice revežev kot pripadnikov različnih družbenih in starostnih skupin. Hkrati pa je ta »nekontaminirana« družba vzpostavila mehanizme, s katerimi je poskušala nadzorovati nevarnosti kontaminacije.
COBISS.SI-ID: 1538593988