V knjigi je predstavljenih 37 družin in posameznikov iz slovenskega prostora, ki so plemiški naziv dobili v 19. ali v začetku 20. stoletja. Pretežni del predstavljenih rodbin je bil oficirskih, kar pomeni, da je bil začetnik rodbine avstrijski oficir, ki je bil povzdignjen v plemiški stan. Spremljanje njihove nacionalne identitete je pokazalo različne vzorce – od nezainteresiranosti do nacionalnih vprašanj, do vztrajanja pri slovenski identiteti ali njenega odkritega zavračanja in prevzemanja nemško-avstrijske identitete. Velik vpliv na tovrstne procese sta imela poleg osebnih preferenc poplemenitenca tudi izbor žene in prebivanje v slovenskem prostoru: praviloma so slovensko identiteto mlajše generacije poplemenitene družine obdržale, če je bila žena oz. mati slovenskega porekla in če je družina tudi po letu 1918 ostala v slovenskem prostoru. V knjigi je prikazano tudi dogajanje po letu 1918, torej potem ko so bili plemiški nazivi formalno odpravljeni v večini držav nekdanje Avstro-Ogrske. Večina potomcev poplemenitenca je počasi izgubljala plemiško identiteto, saj je bila ta pred tem prisotna premalo časa, da bi jo lahko ponotranjili.
COBISS.SI-ID: 292390144
Monografija temelji na rodbinski kroniki – genealoško-biografskih zapisih članov zadnjih generacij baronske rodbine Dienersperg, edine v slovenskem prostoru, ki je o sebi zapustila historiat svoje rodbine od njenih mitskih začetkov v 13. stoletju do izumrtja v začetku 20. stoletja. Dienerspergova rodbinska kronika, že ob nastanku namenjena naslednjim rodovom, ni pomembna samo kot zgodovinski vir, ampak tem bolj kot prikaz samopercepcije avtorjev in percepcije preteklosti plemiške rodbine skozi oči njenih protagonistov. Na vzpon in zaton Dienerspergov se navezuje vrsta drugih plemiških rodbin, med njimi Valvasorji. Posebno dragocen je osebnoizpovedni del kronike.
COBISS.SI-ID: 93398273
Prispevek se ukvarja s posebnimi oblikami lokalne samouprave v mestih in zlasti trgih na Slovenskem od konca srednjega veka do odprave mestnih in trških samouprav v prvi polovici 19. stoletja. Gre za primere, kjer je bila stopnja samouprave nižja od običajne in kjer je šlo obenem tudi za njen specifičen nastanek. Med mesti sta bili takšni samo dve, edini, ki sta nastali šele v zgodnjem novem veku, pri trgih pa je mogoče slediti zelo različnim genezam omejene lokalne samouprave, neodvisno od časa nastanka trga oziroma priznanja trškega naziva. Čeprav so pri nekaterih trgih ugotovoljene enake ali podobne poteze, je vendar vsak primer zgodba zase. V ospredju obravnave so trgi, ki so nastali šele v zgodnem novem veku, po čemer je dežela Kranjska v širšem prostoru precej specifična.
COBISS.SI-ID: 44072749
Na ozemlju Notranje Avstrije se je skupinam »prikritih« protestantov uspelo obdržati na Zgornjem Štajerskem in v danes avstrijskih delih Koroške. Čeprav Kranjska Mariji Tereziji in njenemu dvoru v tem pogledu ni povzročala skrbi, so raznovrstni, na akatoličane nanašajoči se odloki prav tako veljali za Kranjsko. Na Kranjsko, pa tudi na Spodnjo Štajersko in Goriško, so namreč prihajale osebe augsburške in reformirane veroizpovedi, ki bi lahko vplivale na neredko slabo poučene katoliške vernike. V ospredju prispevka je oblastni diskurz na državni, deželni in okrožni ravni, posredovan v normativnih virih in uradni korespondenci. Vprašanje miselne podlage represivnih in preventivnih ukrepov je postavljeno primerjalno, tj. v luči politike, kot sta jo do akatoličanov vodila predvsem cesarja Karel VI. in Jožef II.
COBISS.SI-ID: 43306029
Belo krajino so v začetku 13. stoletja Ogrski odtrgali Višnjegorski. Z delom Dolenjske so jo konec 13. stoletja pridobili grofje Goriški, ki so do srede 14. stoletja oblikovali samostojno deželo, izločeno iz Kranjske (Grofija v Marki in Metliki; deželni privilegij 1365). Vodilno goriško plemstvo je sestavljala vrsta rodov starih kranjskih ministerialnih rodbin. Med nižjim plemstvom, ki se je povzpelo v goriški službi, so bili najpomembnejši Mindorfferji, Semiški, Semeniči, Hofstetterji, Plösli, Lugerji in Abprecherji. Deželo so 1374 podedovali Habsburžani, ki so jo zastavljali (prvenstveno grofom Celjskim). V službi Celjskih je v prvih desetletjih 15. stoletja zaslediti intenzivno imigracijo novega plemstva. Po izumrtju Celjskih 1456 se je dežela vrnila Habsburžanom. Pred sredo stoletja so začele izumirati stare družine deželanov, namesto njih pa so prevladali gospodjeTurjaški in Črnomaljski. Maloštevilno plemstvo grofije je izgubljalo političen pomen, zato so do 1518 podlegli pridruževalnim težnjam Kranjske. Deželica se je do srede 16. stoletja stopila z vojvodino Kranjsko v enotno deželo.
COBISS.SI-ID: 43043117