V skladu z zastavkom projekta, da ponudi alternativo današnjemu (spekulativnemu) realizmu, skuša članek na novo misliti vez med filozofijo in znanstvenim realizmom. Skozi vrsto filozofskih in znanstvenih toposov raziskuje odnos med realnostjo kot navidez od subjekta neodvisnim poljem ter Realnim kot mestom vpisa subjekta vanjo. Ta odnos se zrcali na mnogih področjih, od variacij na Platonovo votlino, do statusa zavesti v nevroznanosti, do kritike ideologije, pa vse do kvantne mehanike. Povsod se izriše enak vzorec: čeprav nikjer ne moremo predpostaviti izhodiščnega, substancialnega subjekta, pa le subjektivni vpis sploh omogoča vzpostavitev konsistentne realnosti. V tem ima razmerje med realnostjo in Realnim podobo Kleinove steklenice, ki je narejena iz ene same geometrijske površine, a vendarle proizvede svojo lastno notranjost, ki se loči od zunanjosti; subjekt je ime za zavoj te ploskve same vase in ostaja njena slepa pega, ki je potrebna, da bi notranjost nastale steklenice lahko vzbujala iluzijo dovršene in celovite realnosti.
COBISS.SI-ID: 44181037
Monografija je najpomembnejši rezultat raziskav drugega sklopa projekta, ki si je zadal cilj izpostaviti določeno tendenco v zgodovini odnosa med filozofijo in znanostjo, ki je ostala povsem spregledana, in predstaviti novo branje zgodovine filozofije, ki v kantovski in pokantovski kontinentalni filozofiji ne bo videla dokončnega slovesa filozofije od realizma in absolutnega razkola med filozofijo in znanostjo. Avtor kritizira običajno diagnozo, po kateri celotna kontinentalna filozofija s Kantom in po njem postane sinonimna z antirealizmom. Zato raje zasleduje nujno realistično plat operacij Kanta, Hegla, filozofov jeikovnega obrata in drugih. Knjiga tako raziskuje povezave med postopki idealizacije in procesi de-simbolizacije sveta, zato njena teza trdi, da paradigme zavesti in jezika niso nujno nekompatibilne z realizmom, temveč odpirajo nove in širše možnosti za to, da bi se svet razodel zadaj za in onstran zavesti in jezika. Znotraj ARRS projekta Odlični v znanosti je bila knjiga izbrana kot eden od petih odličnih dosežkov na področju humanistike za leto 2017.
COBISS.SI-ID: 62800482
Članek raziskuje razmerje med resnico in realnostjo v luči razmerje indiference med filozofijo in znanostjo, ki predstavlja tretji glavni cilj projektnih. Heglovo teorijo interpretira kot osnovano na premisi, po kateri je neposredna realnost nesposobna odražati resnico, kar pomeni, da resnica vznika spontano in ima zato pravico, da se naknadno polasti realnosti. Kot taka, resnica prestavlja poslednje utelešenje in eskalacijo logike samozavedanja. Da bi pokazali na mejo Heglovega projekta, besedilo deducira tri zmote samozavedanja, ki so samorefleksivnost, predčasnost in negacija, potem pa zastavi vprašanje, ali je mogoče zasnovati nov tip idealizma na osnovi obrata teh treh zmot. To bi bil »idealizem brez samozavedanja«, torej idealizem bistvene emergence resnice, njene historičnosti in pozitivacije realnosti. S tem ko identificira nemoč Heglovega Pojma, da bi razvil stališče znanstvenega realizma, članek nazadnje zagovarja vrnitev k Heglu, toda ne k Heglu samozavedanja in družbene konstitucije pomena, temveč k Heglu emergentnega idealizma resnice.
COBISS.SI-ID: 63737186
Članek obravnava Leibnizev načrt filozofskega jezika, t. i. “univerzalno karakteristiko”. Najprej izpostavimo dejstvo, da Leibnizev načrt temelji na določenem semiotičnem vidiku matematike, ki v kontekstu novoveške ideje matematizacije vseh znanosti predstavlja novost. Kakorkoli ima Leibnizev drzen načrt resne pomanjkljivosti, ki so nedvomno botrovale temu, da ni nikoli zares začel z njeno izvedbo, pa Leibniz črpa optimizem iz strogo platonistične zasnove svoje epistemologije, v kateri je karakteristika utemeljena. Karakteristika je v sami teoretski zasnovi mogoča le pod pogojem, da se zaveže klasičnemu realizmu in se odpove tisti metodi filozofije zavesti, ki sta jo ustoličila Descartes in Locke. Iz tega, kaj karakteristika obljublja, in iz njene zavezanosti platonizmu pa je videti, da se karakteristika kot jezik narave v ključnih potezah zgleduje po neki tradiciji mišljenja jezika, ki ima svoj začetek v Platonovem Kratilu in ima v Leibnizevem času še vedno svoje zagovornike.
COBISS.SI-ID: 44180781
V prispevku »Condorcet – vednost, družba in zgodovina« umeščamo Condorcetovo delo v zgodovinski kontekst fracoskega razsvetljenstva in filozofije zgodovine. V 18. stoletju je dobilo nov zagon vprašanje izvora jezikov, četudi se razsvetljenstvo nikoli ni povsem odreklo Leibnizevim racionalističnim idealom »lingvističnega realizma«. V tem kontekstu izpostavljamo Condorcetove dosežke na področju matematizacije družbenih ved ter zlasti pomembno mesto statistike in verjetnostnega računa za njegovo razumevanje uravnavanja moderne družbe in njene čedalje večje kompleksnosti. Ta element je skupaj z njegovo reaktualizacijo ideje znanstvenega jezika, ki ne služi v prvi vrsti komunikaciji, ampak stabilizaciji elementov vednosti, dediščina Leibnizeve filozofije ter njegovega projekta t. i. univerzalne karakteristike, ki bi omogočala neposredno reprezentacijo logične strukture sveta, hkrati pa po Condorcetovem prepričanju spodbuja – drugače kot latinščina družbeno emancipacijo.
COBISS.SI-ID: 63665250