Genske vire fižola, t.j. 953 akcesij navadnega (Phaseolus vulgaris L.) in 47 akcesij turškega fižola (Phaseolus coccineus L.), iz nacionalne Slovenske genske banke smo ovrednotili z uporabo štirinajstih morfoloških deskriptorjev za semena. Semena vsake akcesije smo evalvirali s šestimi kvantitativnimi značilnostmi: dolžina semena, debelina semena, širina semena, razmerje dolžina/širina semena, razmerje širina/debelina semena, masa 100 oz. 10 semen. Poleg tega so bila semena ocenjena z osmimi kvalitativnimi lastnostmi: barva semena; število barv na semenu; primarna/glavna barva semena; prevladujoča sekundarna barva semena; porazdelitev sekundarne barve semena; ožiljenost semena; oblika semena; barva semena (primarna in sekundarna) in vzorec na plašču semena. Za vsako skupino, tj. zbirko navadnega in turškega fižola, so prve štiri komponente v analizi glavne komponente (PCA) pojasnile 75,03% in 80,16% morfološke variabilnosti. Na podlagi Ward-ove metode in kvadratom evklidske razdalje so bile za vsako vrsto določene tri skupine z najbolj značilnimi lastnostmi. Rezultati morfološke karakterizacije semena kažejo na izvor (andski, srednjeameriški, domnevni hibridi med genskimi bazeni) in na poti udomačitve navadnega ter turškega fižola. Gre za prvo študijo, ki opisuje morfološke značilnosti semen celotne genske zbirke navadnega in turškega fižola, shranjene v eni izmed evropskih genskih bank. Pridobljeni rezultati so koristna informacija o genetski raznolikosti navadnega in turškega fižola v Slovenski genski banki, ki se jih lahko uporabi za razvoj novih sort fižola za proučevane lastnosti semen.
COBISS.SI-ID: 5652328
Aquaporini proteini so del kompleksnega odziva navadnega fižola (Phaseolus vulgaris L.) na sušo, ki vplivajo na kakovost in količino pridelka te pomembne stročnice. Da bi bolje razumeli vlogo akvaporinov v navadnem fižolu, je bila pri dveh kultivarjih določena genska ekspresija nekaterih akvaporinov zaradi suše, pri čemer je bil Tiber bolj odporen na sušo in Starozagorski čern manj toleranten. Dva kultivarja fižola sta bila izbrana med 16 evropskimi genotipi, ki temeljijo na toleranci do suše, določeni s časom, potrebnim, da rastline rastejo po zadrževanju namakanja in donosu ob pobiranju. Ekspresijske vzorce dveh plazemskih membranskih beljakovin, PvPIP1;2 in PvPIP2;7, in dveh tonoplastnih intrinzičnih beljakovin, PvTIP1;1 in PvTIP4;1, v listih 21-dnevnih rastlin smo določili z RT-qPCR pri obeh kultivarjih pod tremi stopnjami sušnega stresa ter pod rehidracijskimi in kontrolnimi pogoji. Ekspresija genov vseh štirih pregledanih akvaporinov je bila zmanjšana v rastlinah, obremenjenih s sušo. Po rehidraciji se je vrnila na raven kontrolnih rastlin ali je bila še višja. Odzivi PvPIP2,7 in PvTIP1,1 med sušo ter rehidracijo so bili še posebej izraziti. Ekspresija genov PvPIP2,7 in PvTIP4,1 med sušo je bila specifična za kulturo, z večjo regulacijo teh dveh akvaporinov v kultivaju Tiber, ki je odporen na sušo. Pod stresom zaradi suše je bila relativna vsebnost vode in vodni potencial listov višja v Tiber-ju kot v Starozagorskem čern-em. Razlike v teh fizioloških parametrih kažejo na večjo preprečitev izgube vode v Tiberju med sušo, ki je lahko povezana s hitrim in ustreznim zniževanjem vsebnosti akvaporinov. Ti rezultati kažejo, da sposobnost rastlin, da ohranijo vodo med stresom zaradi suše, vključuje pravočasno in zadostno uravnavanje genske ekspresije določenih akvaporinov.
COBISS.SI-ID: 5239144
V raziskavi smo proučevali spremembe v proteomu stebla navadnega fižola (Phaseolus vulgaris L.) kultivarja Tiber v sušnem stresu. S kvantitativno proteomsko analizo smo določili proteine, katerih vsebnost se spremeni v sušnem stresu in jih razvrstili v številne funkcionalne skupine, kot so procesi energijskega metabolizma, fotosinteza, proteoliza, sinteza proteinov in proteini povezani z obrambo in stresom. Rezultati raziskave bodo prispevali k razumevanju mehanizmov povezanih s toleranco na stres pri navadnem fižolu, hkrati pa omogočajo identifikacijo potencialnih markerjev, povezanih s kvantitativnimi lastnostmi, ki opredeljujejo stopnjo tolerance na stres pri posameznem genotipu. Z rezultati raziskave smo pridobili pomembne informacije, ki bodo pripomogle pri vrednotenju jedrne zbirke oz. podzbirke v okviru projekta, ki bo vključevala tudi akcesije z lastnostmi, kot je toleranca na sušo. Kultivar Tiber je že vključen v jedrno zbirko kot toleranten kultivar.
COBISS.SI-ID: 5142376
Namen raziskave je bil ovrednotiti genetsko raznolikost 71 akcesij iz Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije z uporabo 13 mikrosatelitnih in 16 morfoloških markerjev. Povprečno število alelov na mikrosatelit je bilo 5,8. Razmerje med obravnavanih akcesijami smo ocenili s hierarhično klastrsko analizo. Na UPGMA dendrogramu sta se zelo jasno ločili dve skupini akcesij. Večja je predstavljala andski genski sklad in je vsebovala 40 akcesij (56% vseh), medtem ko se je drugih 31 akcesij (44% vseh) združilo v mezo-ameriški genski sklad. Obe skupini sta bili uspešno ločeni z osmimi morfološkimi lastnostmi. V večji, andski skupini se je ločila podskupina 16 visokih akcesij od podskupine 24 nizkih akcesij. Odsotnost niti v strokih pri visokih fižolih kaže, da ta podskupina vsebuje predvsem fižol , ki ga pridelujejo za stročje. Obe andski podskupini se ločita na osnovi osmih morfoloških lastnosti. Ocena genetskih povezav med akcesijami, njihova uvrstitev v posamezni genski sklad in identifikacija morfoloških posebnosti so prispevali dragocene informacije za upravljanje rastlinske genske banke in makedonskega programa žlahtnjenja fižola.
COBISS.SI-ID: 5112680
Navadni fižol je glavna in najpomembnejša zrnata stročnica za prehrano ljudi na svetu. Za prehrano ljudi so primerni nezreli stroki ali zeleni fižol ter zrela zrna ali suhi fižol. V okviru raziskav na Kmetijskem inštitutu Slovenije smo v zelenem fižolu (stročji) in zrelih zrnih treh navadnih genskih virov fižola (Phaseolus vulgaris L.) izmerili več prehransko pomembnih spojin. Homogenizirane posušene vzorce smo analizirali glede za naslednje parametre: vsebnost vlage (zeleni fižol 79,8 - 90,4 % FW; suhi fižol 8,9 - 9,1 % DW), beljakovine (14 – 24 % DW), maščobe (0,6 - 1,5 % DW); vsebnost fitinske kisline (113 - 2566 mg/100 g DW), multi-mineralni profil (makro-, mikro- in minerali v sledovih) in fenolni profil (fenolne spojine, ki spadajo med fenolne kisline, izoflavone, flavone, flavonole, flavanone in flavanole). Poleg standardnih analitskih metod so bile uporabljene naslednje tehnike, t.j. LC-MS/MS in ICP-MS. Rezultati so pokazali pomembne razlike med analiziranimi genskimi viri fižola in med različnimi stopnjami zrelosti (zeleni fižol, suhi fižol) za preiskovane prehranske parametre.
COBISS.SI-ID: 5628520