Na področju zgodovinskih študijev se rezultati raziskav navezujejo na razvojne cilje Slovenije na področju nacionalnega razvoja, zlasti narodnega vprašanja ter osnov strategije razvoja Slovenije, saj je poznavanje zgodovinskih dogodkov in zakonitosti na naši zahodni meji temeljnega pomena ne le pri procesu vključevanja Slovenije v evropske in svetovne integracijske procese, temveč predvsem pri ohranjanju in utrjevanju nacionalne zavesti, in sicer kot bistvenega pogoja za suveren in samostojen nadaljnji razvoj slovenske države v globalizacijskem procesu. Zgodovinske študije so tako močno prispevale k osvetlitvi preteklih in novejših dogajanj v zahodni Sloveniji na področju lokalne, gospodarske, kulturne, nacionalne in politične zgodovine, ta dogajanja vmestili v širši slovenski in mednarodni kontekst in s tem po eni strani omogočili celovitejše razumevanje temeljnih razvojnih procesov in dilem v tem pomembnem območju družbenega in kulturnega stika med romansko, germansko in slovansko civilizacijo, po drugi strani pa tudi prodor slovenske misli in interpretacije preteklih dogajanj v širšo mednarodno strokovno sredino. Na sploh so bili raziskovalni rezultati programske skupine pomembni za Slovenijo, saj zadevajo primarne eksistenčne in razvojnostrateške vidike njenega obstoja kot male nacije v širših evropskih povezavah ter v odnosih s sosednjimi državami. Pri tem so v njenih robnih oziroma kontaktnih prostorih izpostavljene prednosti in slabosti integracijskih procesov, njihovi učinki na transformacijo družbenih in prostorskih struktur ter tudi možne politike za učinkovitejše uveljavljanje slovenske kulture in jezika v evropskem in regionalnem družbenem kontekstu, za učinkovitejši in načrtnejši funkcionalni razvoj slovenskih obmejnih območij ter nenazadnje za ustreznejšo družbeno-gospodarsko usmerjenost slovenskih razvojnih politik v luči geopolitične analize položaja Slovenije in njene mostiščne vloge v povezovanju območja Evropske unije in jugovzhodne Evrope na eni strani ter srednjeevropskega in sredozemskega evropskega prostora na drugi strani ter sploh pri načrtovanju strokovnih in političnih programov, ki se nanašajo na zaščito in obravnavo manjšin in priseljenih skupnosti. Rezultati raziskav bodo zato dobrodošel doprinos k razumevanju fenomenov medkulturnega stika in medkulturnih eksistenčnih praks, ki bodo še posebno aktualne ob bližnjem vstopu Slovenije v EU. Omeniti gre tudi razvoj posebne metodologije za proučevanje stopnje obmejnosti in čezmejnega sodelovanja oziroma soodvisnosti na družbeno-ekonomski in družbeno-kulturni ravni, ki je bila razširjena na celotno ozemlje Slovenije in omogočala tudi primerjavo z drugimi evropskimi kontaktnimi prostori. Na področju jezikoslovja je bilo na primer ugotovljeno, kako se nekatere novosti didatične prenove učenja / poučevanja jezikov uveljavljajo, kako je mogoče povezati postopke opismenjevanje v več jezikih med seboj, na kakšen način bomo uspešneje premagovali napor večjezikovnega opismenjevanja. Tu gre še poudariti pomen proučevanja mikro ravni, zlasti problematike etnično mešanih zakonov, kateri doslej ni bil namenjen večji raziskovalni interes. Rezultati in dognanja doslej opravljenih raziskav na to temo predstavljajo temelj sistematičnega znanstvenega in predvsem terenskega raziskovanja omenjene problematike v Sloveniji. Rezultati tovrstnih raziskav so neposredno uporabni tudi za snovalce slovenske kulturne politike in za izvajalce družinske terapevtske prakse, saj študije etnično mešanih zakonov nazorno izpostavljajo, da smo tu lahko potencialno priča tako partnerskim konfliktom kot problematičnemu soočanju dveh kultur oziroma etničnih tradicij.