Publikacije o tematskem sklopu med krivdo in spravo pomenijo za Slovenijo v prelomnem zgodovinskem obdobju pomemben kulturni prispevek. V slovenski znanstveni svetopisemski literaturi predstavljajo pravi preobrat. Objave prinašajo nujno potrebno standardizacijo znanstvenega svetopisemskega izrazja v slovenskem jeziku, spodbudo za resno in mednarodno primerljivo znanstveno udejstvovanje slovenskih biblicistov ter podlago za dvig znanstvene ravni biblicistike na slovenski teološki fakulteti in na drugih slovenskih znanstvenih ustanovah. Vsebina publikacij v marsičem pomeni odziv na idejno, splošno duhovno in moralno stanje v Sloveniji, to je na manipulacijo oblasti komunistične kontinuitete v razmerju do vloge religije in posebej Cerkve v javnosti in na nihilistične idejne tokove v naši kulturi. Osnova kritike je svetopisemsko razumevanje poklica in služenja. Preroki so zaradi vere v presežno božansko avtoriteto vedeli, da je odgovornost poklicanih ali izvoljenih mnogo večja, kakor je odgovornost tistih, ki s svojim umom in čutom ne presegajo obzorja vulgarnega materializma. Personalistična osnova razumevanja krivde in sprave posredno in neposredno zavrača ideologijo o spravi, kot jo narekujejo revolucionarni ideologi, ki se razglašajo za edine prave razlagalce zgodovinske resnice in niso pripravljeni priznati svoje krivde. Sprava je možna le, če vsi priznavamo svoj delež krivde v luči temeljnega namena našega življenskega poslanstva. To je zahteva vseh temeljnih kulturnih in duhovnih dokumentov človeštva, predvsem pa Svetga pisma - knjige, ki med vsemi kulturnimi in religijskimi dokumenti človeštva najbolj univerzalno in globinsko priznava izvor, vesoljni okvir in namen človeškega bitja. Metafizična osnova svetopisemskih nazorov je nesporno merilo za presojanje kritičnih zgodovinskih trenutkov v naši državi.