Program se je vključil v sodobne znanstvene trende z namenom zagotoviti večjo kakovost, učinkovitost in varnost zdravil. Ker molekula z izkazanim farmakološkim učinkom še ni zdravilo, so za razvoj zdravil ključnega pomena ravno raziskave na področju razvoja dostavnih sistemov, ki predstavljajo osrednji del tega raziskovalnega programa. Pristop, ki smo ga razvili, je mogoče implementirati na klasične učinkovine, ki so majhne molekule, na učinkovine peptidne ali proteinske narave, pa tudi na učinkovine, ki so hidrofilne ter metabolično nestabilne in zato nespremenjene težje prehajajo različne fizikalne in biološke bariere. To pomeni, da smo do sedaj in bomo tudi v bodoče sodelovali pri razvoju zdravil za vse tiste bolezni, ki predstavljajo veliko družbeno breme, to so kardiovaskularne, rakave, kronične vnetne bolezni in infekcije. V okviru raziskovalnega programa smo proučevali obnašanje modelnih spojin in učinkovin v večfaznih sistemih. V nanodelce smo vgrajevali hidrofilne, lipofilne in amfifilne učinkovine in ugotovili, da so njihove lipofilne in hidrofilne domene odločilne za mesto vgrajevanja v koloidne nosilce, kar bistveno vpliva na učinkovitost vgrajevanja, stabilnost učinkovine, biološko uporabnost in nastop biološkega učinka. Dokazali smo tudi pomen reološke analize, temelječe na nedestruktivni oscilacijski reometriji, za razjasnitev strukture poltrdnih emulzijskih sistemov. Nadalje smo raziskovali lastnosti mikrosfer kot potencialnega dostavnega sistema za aplikacijo v sečni mehur. Definirali smo lastnosti, ki omogočajo optimiranje bioadhezije in transporta vgrajene učinkovine v sluznico sečnega mehurja. Opredelili smo tudi lastnosti sečnega mehurja, ki so odločilnega pomena za obnašanje lokalno apliciranega dostavnega sistema. Z našimi raziskavami smo tudi pojasnili, da nekatere fizikalno kemijske lastnosti kot so topnost in logP ne omogočajo zanesljivih napovedi za absorpcijo učinkovin, zato smo razvili difuzijski model, ki omogoča študij transporta nekaterih učinkovin skozi biološke bariere, predvsem tistih z monokarboksilno skupino. Razvili smo tudi metodologijo farmakokinetično-farmakodinamskega modeliranja, kar predstavlja velik doprinos k analizi LADMER procesov, ki odločilno vplivajo na hitrost, jakost in trajanje delovanja zdravil. Spoznanja pridobljena pri obravnavi mehanizmov in kinetike transporta in interakcij učinkovin v bioloških sistemih pa odpirajo možnosti za načrtovanje in vrednotenje novih učinkovin in zdravil.