Raziskovalni program je dosegel in morda presegel zastavljene cillje raziskav na področju, ki zadeva univerzalno etiko. Raziskave programske skupine osvetljujejo temeljne vidike nagrade, kazni in odpuščanja v luči kozmoloških, ontoloških in osebnostnih postavk človeške civilizacije. Kozmološki in osebnostni vidik zadevata predvsem razlago razmerja med krivdo in kaznijo ter ontološke razloge za odpuščanje in spravo. Vzročna zveza med krivdo in kaznijo je tako celovita, da se ne more nihče izogniti negativnim posledicam svojega hudodelstva. Kazen ima vedno pozitiven, torej vzgojni cilj. Zaradi celovitega odnosa med Bogom, človeškim rodom in svetom greh, ki ga je zagrešil posameznik ali skupnost, ne vpliva samo na zvezo med Bogom in človekom, temveč tudi na medčloveške odnose in svet. Zato jima prizadevanje za spravo teološki, socialni in kozmični pomen. Razlika med Bogom kot Stvarnikom in ljudmi, ki so njegova stvaritev, je neizmerna in izključuje vsako možnost, da bi si Izrael ali narodi zaslužili Božjo velikodušnost v pravem pomenu. Iz osnovnega osebnostnega načela odpuščanja in sprave sledi, da Bog odpusti zato, ker ga veže pozitivna struktura njegovega stvarstva. Celotno ravnanje Boga z Izraelom in narodi ima en sam namen: izpolniti prvobitni črt - ustvariti harmonijo na svetu. Bistvo judovsko-krščanske civilizacije je, da imata odpuščanje in sprava v razmerjih Boga do človeštva najvišje mesto in da sta sprava ter edinost razumljena kot resnični cilj ravnanja Boga in ljudi. Božje odpuščanje presega vse človeške omejitve in ostane v veljavi kljub upornosti človeštva in Izraela. Poseben pomen odpuščanja lje razumljivo samo v luči recipročnosti vseh temeljnih hebrejskih teološih postavk. Odpuščanje in sprava sta lahko postala razpoznavni znak Božjega odnosa do ljudi samo zaradi zmage monoteizma nad politeizmom. Narava stvarjenja in povezanost med Bogom, človeštvom in zaveznim ljudstvom izključuje možnost ločitve. Bog je brezpogojno vezan na stvarjene in na izvoljeno ljudstvo, zato se s stvarjenjem začenja zgodovina odrešenja, ki je usmerjena k svoji dokončni uresničitvi. Iz notranje povezave teh teoloških postavk izhajajo značilne judovsko-krščanske verske postavke in značilno razumevanje razmerja med krivdo in spravo.