Parodontalno bolezen je mogoče razložiti na modelu kronično okužene rane, ki predstavlja potencialno vnetno žarišče in v daljšem času lahko privede do patolških sprememb različne stopnje na srcu, jetrih in ledvicah. Rezultati naše študije so pokazali, da takšna rana v ustni votlini ne vpliva samo na obstoj zob, temveč tudi na nastanek patoloških sprememb vitalnih organov pri psih z dejavnikom tveganja za razvoj parodontalne bolezni. Totalna antioksidantna kapaciteta v gingivalni tekočini je odvisna od stopnje napredovanja parodontalne bolezni, ki je gotovo tudi posledica sproščanja velikih količni reaktivnih kisikovih zvrsti iz aktiviranih fagocitov, fibroblastov v vnetih obzobnih tkivih. Zato bi lahko učinkovitost zdravljenja parodontalne bolezni z luščenjem in glajenjem zobnih korenin izboljšali z lokalnim dovajanjem antioksidantov v obzobna tkiva. Uspeh lokalnega zdravljenja bolezenskih sprememb na ustni sluznici z nanosom zdravila nanjo je odvisen od izbire primerne zdravilne učinkovine, primernega nosilca, hitrosti prodiranja in časa zadrževanja zdravilne učinkovine v ustni sluznici. Rezultati raziskave z EPR oksimetrijo dokazujejo, da je največji in najdaljši učinek hiperemika po enkratnem nanosu tedaj, ko je ta vgrajen v liposome iz hidrogeniranega sojinega lecitina, ki so po velikosti različni.