Slovenska narečja so zaradi svojega geografsko obrobnega položaja in posledične arhaičnosti vsaj v okviru slovanskega jezikoslovja izredno povedna in mnogokrat vir za osvetlitev zgodovine razvoja marsikaterega zapletenega jezikovnega pojava. Prav tako so izjemno bogat vir za etimološke ter komparativne in kontrastivne raziskave slovanskih jezikov oziroma celotne indoevropske jezikovne skupine. Posredno pripomorejo k odkrivanju etno- in lingvogeneze slovenskega in drugih evropskih narodov. Na osnovi teh okoliščin je bil pomemben cilj programske skupine ob raziskavah posameznih narečnih govorov tudi razvijanje metodoloških pristopov za lingvogeografski in slovarski prikaz narečno tako raznolikega jezika. Uresničevali smo ga s konkretnim delom pri slovenskem in obeh večjezikovnih atlasih ter pri narečnih slovarjih, teoretično poglobljeno pa tudi v dveh doktorskih disertacijah. V tem obdobju so bile ustvarjene realne strokovne osnove za izid (ob ugodnih zunanjih okoliščinah) še enega od temeljnih tel slovenskega jezikoslovja, tj. slovenski jezikovni (dialektološki) atlas.