Genealogija konceptualizacije (načela) publicitete od Kanta in Benthama naprej razkriva temeljno razliko med v sodobnosti prevladujočo idejo svobode tiska, ki izhaja iz Benthamove "sumne sreče", ter Kantovo zahtevo po javni rabi uma in njegovim načelom publicitete. Bentham je v interesu splošne sreče zagovarjal svoboden tisk kot sredstvo javnega nadzora parlamenta. Kant je zagovarjal svobodno javno razpravo kot instrument razvoja in izražanja človekove avtonomne racionalnosti. Toda "svoboden tisk", ki je utelešen v lastninski pravici njegovih lastnikov, ne more doseči ne Benthamovih ne Kantovih ciljev, ki v ospredje postavljajo osebnostno pravico komuniciranja, ne pa korporacijsko pravico svobode tiska. V demokratičnih družbah, v katerih državljani, ne pa posamezni stanovi, legitimirajo oblast, bi moralo nadzorstveno razsežnost publicitete, ki se izraža v korporacijski svobodi tiska, učinkovito dopolniti delovanje v smeri izenačevanja državljanov v javni rabi uma. Tudi Habermasova politična filozofija temelji na podmeni, da sta v končni instanci tako javnost kot demokracija odvisni izključno od javnega demokratičnega angažmaja državljanov ob pomembnih javnih problemih. Proučevanje preoblikovanja novinarske govorice ter političnih in kulturnih učinkov novega popularnega (slovenskega) novinarstva in spremenjenega javnega jezika razkriva, kako ideološko strukturo "žurnalističnega polja" (P. Bourdieu) ni dovolj analizirati glede na vpletene politične ali ekonomske interese, temveč je treba analizirati vsaj še dva ključna elementa, vpletena v žurnalistično produkcijo: profesionalno mitologijo in samopredstavo novinarstva in popularno ideologijo/mitologijo, ki jo novinarstvo v specifičnem historičnem trenutku konstruira in reproducira.