Sedanje globalno razvojno okolje ni v skladu z razvojnimi interesi večine človeštva, saj ne vključuje samodejnih vzvodov za hitrejši razvoj manj razvitega sveta, torej za razvojno dohitevanje. Nasprotno, povečuje informacijske, gospodarske in družbene prepade in ločnice med razvitimi in nerazvitimi ter s tem ogroža skladen globalni razvoj, obenem pa vedno bolj ogroža tudi naravno okolje in številne civilizacije. Globalno razvojno okolje je mogoče izboljšati in prilagoditi potrebam trajnostnega razvoja z načrtnim odpravljanjem razvojnih blokad na različnih stopnjah razvitosti, s čimer bodo manj razvite družbe dobile večje možnosti za uveljavljanje in uporabo informacijskih in drugih sodobnih tehnologij in s tem za skladnejši in uspešnejši razvoj. To bo mogoče doseči z višjo ravnijo globalnega političnega in razvojnega konsenza, tako o večjem obsegu kot tudi o boljši strukturi razvojne pomoči razvitega sveta manj razvitemu na eni strani in v povezavi z naraščajočo sposobnostjo za večja razvojna prizadevanja manj razvitega sveta na drugi. Predvsem v ameriški, v zadnjem desetletju pa tudi v evropski pravni znanosti prevladujoče teoretske koncepcije cilje korporacijskopravnega sistema opredeljujejo v smislu generatorja hitrejšega gospodarskega razvoja, učinkovitosti in konkurenčnosti. Takšno razumevanje korporacijskega prava s seboj prinaša idejo o korporaciji kot supranacionalni tvorbi, katere cilj predstavlja nenehno zagotavljanje kompetitivnosti v odnosu do drugih globalnih akterjev. Pretirano poudarjanje učinkovitosti korporacijskega prava države enači s korporacijami in od njih zahteva, da na področjih globaliziranih svetovnih trgov delujejo in se odzivajo poslovno, Dosežki raziskovalnega programa kažejo, da učinkovitost sistemov ne more biti edino merilo pri ocenjevanju njihove ustreznosti, saj v različnih okoljih ne dajejo vedno pozitivnih razultatov in ne prispevajo k uravnoteženemu družbenemu razvoju in socialnemu konsenzu.