Program je imel dva delna cilja (podprograma): - razvoj teoretskega koncepta subjekta brez subjektivnosti, zlasti v okviru Lacanove teoretske psihoanalize in - analiza splošnih struktur in form mišljenja, jezika, zavesti in stvarnosti, njihovih medsebojnih relacij in odvisnosti ter formalni prikazi le-teh. Najpomembnejši dosežki programa so: razvoj teorije neideološkega in ideološkega subjekta na podlagi Lacanove teoretske psihoanalize in aplikacija te teorije na sodobno politično teorijo, teorijo kulture in religijo; natančnejša analiza prehodov med neformalno in formalno logiko, nova ali izboljšana uporaba neklasičnih in intenzionalnih logik v analizi filozofskih konceptov (npr. epistemskih pojmov, pojma časa in prostora, epistemskega in etičnega kontekstualizma ter teorije morfološke vsebine prepričanj. Ti dosežki so pomembni tudi v svetovnem pomenu, saj praviloma dejavno in pomembno posegajo v aktualne razprave na področju filozofije subjekta, politične teorije in teorije kulture, logike, epistemologije in kognitivne filozofije. Nekateri avtorji so v tem času objavili več mednarodno odmevnih razprav (zlasti nosilec Slavoj Žižek), v katerih so predstavili rezultate svojega raziskovalnega dela v tem obdobju.