Projekti / Programi
MEDRESORSKO USKLAJENO SPODBUJANJE RAZVOJA V OBMEJNIH PROBLEMSKIH OBMOČJIH
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.12.02 |
Humanistika |
Geografija |
Družbena geografija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| S240 |
Družboslovje |
Načrtovanje mest in podeželja |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.07 |
Družbene vede |
Ekonomska in družbena geografija |
regionalni razvoj, regionalna politika, obmejna problemska območja, Slovenija
Raziskovalci (15)
Organizacije (3)
Povzetek
Zaradi geografske lege in majhnosti države je kar 93 občin od 212 v 10-km obmejnem pasu (Pečar 2017). Večina obmejnih območij v Sloveniji ima neugodne naravne in družbene razmere, povezane z dostopnostjo, depopulacijo, reliefnimi oblikami (gorska območja) in režimi varovanja prostora. Posledično smo na obmejnih problemskih območjih priča neugodnim demografskim gibanjem, nizki stopnji izobrazbe, kar tudi povzroča nizko osebno mobilnost in pomanjkanje usposobljenih ljudi, pomanjkanju delovnih mest, kar se kaže v dolgoročni brezposelnosti ter neskladju na trgu dela, slabi prometni dostopnosti, zapiranju trgovinskih in bančnih poslovalnic in v zadnjih letih tudi ukinjanju storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena, kar krepi centralizacijo Slovenije (Nared 2016). Posledično je kar 85 občin skladno z zakonom opredeljenih kot obmejna problemska območja. Pokrivajo slabo polovico slovenskega ozemlja, na kateri prebiva dobra petina vseh prebivalcev Slovenije. Nezanemarljiva je tudi njihova gospodarska vloga, saj tam deluje 12,2 % gospodarskih družb, ki zaposlujejo 12,1 % zaposlenih v gospodarskih družbah (podatki za 2013 in 2014; MGRT 2019).
Tako obseg obmejnih območij, delež tam živečega prebivalstva, pa tudi delež tamkajšnjih gospodarskih družb in delovnih mest nakazujejo na to, da so ta območja z vidika kohezivnosti državnega ozemlja in gospodarskega razvoja pomembna, zato je treba izoblikovati celovit program spodbujanja razvoja obmejnih problemskih območij ter tako zagotoviti njihov gospodarski razvoj in večjo konkurenčnost, socialno kohezijo ter trajnostni razvoj. Po mnenju Rodriguez-Pose (2019) je namreč blagostanje najbolj razvitih krajev odvisno od blagostanja zapostavljenih krajev. Zato potrebujemo boljšo in ne več ali manj javne politike.
Zaradi zgoraj navedenih vzrokov naj bi se v novem programskem obdobju 2021–2027 slovenska regionalna politika osredotočila na obmejna problemska območja. Poudarek na obmejnih problemskih območjih je utemeljen v osnutku Strategije prostorskega razvoja Slovenije 2050, ki za ta območja predvideva »uvajanje upravljavskih in prostorskih ukrepov, ki temeljijo na teritorialnem dialogu ter prednostno obravnavo in iskanje sinergij z usklajenim naborom razvojnih ukrepov in instrumentov različnih sektorjev«. Tudi Strategija razvoja Slovenije 2030 poudarja pomen horizontalnega in več-nivojskega sodelovanja. Vzvod za učinkovito spodbujanje obmejnih problemskih območij je lahko torej le njihova učinkovita prepoznava, tipizacija ter prilagojeni in programsko povezani ukrepi, opredeljeni v slovenskih politikah kot tudi v okviru ukrepov nove finančne perspektive.
Osnovno vprašanje pri tem je, kako je možno celovito spodbuditi razvoj obmejnih problemskih območij. Odgovor na to bo ponudil predlagani projekt.
Raziskovalni projekt bo obravnaval razvoj obmejnih problemskih območij, pri čemer bomo partnerji na podlagi dosedanjih študij, izkušenj z dosedanjim izvajanjem regionalne politike in spodbujanja razvoja problemskih območij, z anketnim vprašalnikom po občinah, intervjuji s ključnimi deležniki ter z delavnicami in fokusnimi skupinami izvedli tipizacijo obmejnih problemskih območij ter upoštevaje predlog razvojne tipizacije obmejnih problemskih območij in finančni okvir (kohezijska politika 2021–2027, razvoj podeželja 2021–2027, nacionalni finančni viri) pripravili medresorsko usklajen sistem spodbujanja njihovega razvoja. Predlog sistema predvideva kratkoročne ukrepe, temelječe na veljavnih pravnih in strateških podlagah (ZSRR-2, SRS, Uredba o dopolnitvi Uredbe o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike, Uredba o določitvi obmejnih problemskih območij, Operativni načrt o sodelovanju ministrstev pri pripravi regionalnih razvojnih programov za obdobje 2021–2027), npr. več-nivojsko in več-sektorsko spodbujanje razvoja problemskih obmejnih območij (teritorialni dialog, medsektorsko sodelovanje, analiza in predlog ustreznih politik in mehanizmov ter instrumentov), ter srednjeročne ukrepe, kjer b
Pomen za razvoj znanosti
Razvoj manj razvitih in problemskih območij znanosti že dolgo predstavlja pomemben izziv. Koncepti razvoja namreč temeljijo na uspešnih primerih razvoja ter dejavnikih gospodarske rasti, ki so zlasti značilni za razvitejša, pretežno urbana območja. Med te dejavnike štejemo finančni, družbeni in človeški kapital, infrastrukturo, inovacije, mreže …; omenjeni dejavniki se zlasti zgoščajo v mestih in urbanih naseljih, medtem ko so na manj razvitih območjih tovrstni dejavniki šibkejši, posledično pa je šibek tudi praktični pomen konceptov razvoja. S tega vidika je treba iskati uspešne alternative, prilagojene specifikam redkeje poseljenih območij z manj izobraženo delovno silo, pomanjkljivo infrastrukturo ter zlasti šibkim in pogosto nizko-tehnološkim gospodarstvom.
Omenjeno še zlasti velja za obmejna problemska območja, ki se glede na demografski razvoj že od 1970ih let dalje uvrščajo med demografsko ogrožena območja (Klemenčič 1974). Ta so bila že takrat manj razvita in posledično priča socialni eroziji, in čeprav so jih vsakokratni zakoni s področja regionalnega razvoja uvrščali med problemska ter s tem prednostno upravičena do razvojne pomoči, nizek obseg sredstev k njihovemu razvoju ni veliko prispeval oziroma ni uspel zaobrniti razvojnih smernic.
Z vidika razvoja obmejnih problemskih območij so si strokovnjaki veliko obetali ob vstopu v Evropsko unijo, ko naj bi meje, ki so do takrat razvoj omejevale, postale vezni člen z območji sosednjih držav. Žal do bistvenega premika razen pri že prej uspešnih obmejnih urbanih središčih ni prišlo, kar lahko verjetno pripišemo dejstvu, da so slabše razvita tudi številna obmejna območja onkraj državnih meja.
Naloga bo tako na sistematičen način preučila možnosti razvoja obmejnih problemskih območij, kar je mogoče le bo načrtnem, dolgotrajnem ter s sredstvi, znanjem in politično voljo dobro podprtim razvojnim programom. Naloga bo tako postavila osnovne usmeritve za spodbujanje razvoja problemskih obmejnih območij, s čimer bo nudila podporo stroki, rezultati analiz pa bodo pomembno prispevali tudi k razvoju regionalnega planiranja, oziroma znanosti, ki se ukvarjajo z regionalnim razvojem. Bistven prispevek pričakujemo zlasti v smeri iskanja ustreznih alternativ obstoječim konceptom razvoja in poslovnim modelom, da bodo ustrezni tudi za strukturno šibka območja.
Pomen za razvoj Slovenije
Po podatkih MGRT (2019) je v obmejnih problemskih območjih je leta 2013 poslovalo 12,2 % gospodarskih družb, glede na celotno ozemlje Slovenije, v katerih je bilo zaposlenih 12,1 % od vseh zaposlenih v gospodarskih družbah v Sloveniji. To pomeni, da so obmejna območja pomemben del narodnega gospodarstva, zaradi česar je nadaljnji razvoj obmejnih območij izrednega pomena, saj močno vpliva na konkurenčnost, socialno vključenost ter trajnosten razvoj celotnega državnega teritorija.
Problemska obmejna območja so večinoma periferna in gospodarsko manj razvita, vendar pa so hkrati tudi območja s izbranimi priložnostmi. Tako predstavljajo neizkoriščen potencial za krepitev endogenega razvoja, tudi v navezavi in s sodelovanjem v prekomejnem prostoru. S tega vidika so obmejna območja, ki ne predstavljajo funkcionalno zaledje večjih urbanih središč v Sloveniji (npr. Nova Gorica, Koper) in delujejo samostojno, strateška območja, kjer bi bilo potrebno spodbuditi gospodarsko in družbeno pestrejši razvoj. To bo omogočilo ohranitev poseljenosti, saj bo omogočilo novo zaposlovanje ter ustvarilo danosti za izboljšanje demografske slike obmejnega prostora.
Zato bo razvoj obmejnih problemskih območij temeljil na »placed-based« pristopu (OECD 2019), ki temelji na:
Obstoječih resursih posameznega območja (upošteva značilnosti prostora, tudi kulturne, socialne in institucionalne značilnosti in temelji na povezovanju obstoječih endogenih resursov in znanj) ter na pridobivanju resursov, znanj in idej izven območja,
na večsektorskem pristopu (usklajevanje sektorskih politik na regionalni/lokalni ravni),
na večnivojskem pristopu, kjer posamezne ravni (administrativne/razvojne) uskladijo cilje, pristope, instrumente in izvedbo,
na kombiniranju nacionalnega in čezmejnega sodelovanja.
Programski pristop k razvoju obmejnih problemskih območij, ki bo temeljil na razvojni tipizaciji obmejnih problemskih območij, bo omogočal pripravo programov, ki bodo:
po eni strani vsebovali spodbude za razvoj gospodarstva s fokusom na malih in srednjih podjetjih ter socialni ekonomiji (potencialni nabor sestavljajo nepovratna in povratna podpora investicijam, finančni instrumenti, spodbujanje socialne ekonomije, razvoj človeških virov, podpora razvoju turizma),
po drugi strani pa omogočanje razmer za razvoj gospodarstva (razvoj infrastrukture, ohranjanje storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena, priprava skupnih projektov, promocija območij, prostorski razvoj, ohranjanje kulturne krajine, revitalizacija kulturne dediščine, upravljanje naravne dediščine). Celovit in programski pristop bo zagotavljal izboljšanje pogojev za razvoj gospodarstva, tako za mala, kot tudi srednja in velika podjetja, ohranjal bo nivo javnih storitev (pozitiven vpliv na družbeno infrastrukturo in državno upravo), ohranjal in revitiliziral bo kulturno dediščino, predvsem s ciljem spodbujanja razvoja turizma in s tem krepil tudi kulturni razvoj.
Torej bo imel večsektorski, večnivojski ter programski pristop pozitiven vpliv na gospodarstvo, družbeno infrastrukturo, državno upravo, kulturni razvoj ter na kulturno in naravno dediščino.
