Projekti / Programi
Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije
01. januar 2004
- 31. december 2008
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.11.00 |
Humanistika |
Teologija |
|
| 6.03.00 |
Humanistika |
Antropologija |
|
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H170 |
Humanistične vede |
Biblija |
Teologija, religiologija, etika, družba, religija, kultura, tradicija, simbolna govorica in dejavnost, krščanstvo, islam, hinduizem, budizem, človekova identiteta, oseba, človekova narava, človekove pravice, moški, ženska, kreposti, vrednote, pravni status, pragmatičnost, utilitarizem, liberalizem, relativizem, neopragmatizem, ekološko gibanje, pravičnost, globalizacija, postmoderna, svetovni etos, civilna družba, multikulturnost, medreligiozni dialog, pedagogika,didaktika, psihologija vzgoje in izobraževanja, svoboda, odgovornost, solidarnost, subsidiarnost, demokracija, religijski pravni sistemi, medverski dialog, mediji, globalna vas, zasvojenost, nestrpnost, nasilje, obred, kult, fundamentalizem
Raziskovalci (5)
Organizacije (1)
Povzetek
Položaj družbe 21. stoletja z izzivi globalizacije terja etično refleksijo. Za preprečitev splošnega razkroja in predvsem za omilitev potencialnih konfliktov v moderni družbi je nujno zagotoviti etične podlage osebnega in družbenega življenja in ugotoviti vloge religijskih temeljev, še posebno v izobraževalnih procesih. Izhajamo iz izkušnje etičnega izročila Evrope, ki je zraslo iz judovske in krščanske vere, grške filozofske refleksije in rimskega pravnega reda, kar danes opisujemo s pojmom človekove pravice. Razlike v pojmovanjih človekovih pravic pa terjajo iskanje skupnih etično-idejnih osnov za njihov konsenz. Krščanska etika je z določitvijo osebe kot nedotakljivega temelja družbe oblikovala sodobni pojem človeka kot osebe. Kljub pravnim temeljem moderne družbe, ki naj zagotavljajo osnovo človekovih pravic, se povečujejo etične dileme in narašča potreba po univerzalni etiki. Kot poudarjajo družbeni teoretiki Z. Bauman, U. Beck, F. Fukuyama, A. Giddens ter tako imenovani postmoderni misleci (M. Foucault, P. Virilio, J. Baudrillard idr.), je ključno etično vprašanje, kako naj se ljudje poenotijo, da bi ustvarili družbeni kapital (Fukuyama), ki je podlaga za medsebojno sožitje ljudi različnih idejno-etičnih izhodišč. Ta je odločilen pri vprašanjih genoma, splava, evtanazije in strategije razvoja družbe sploh: problema staranja, pokojninske reforme, energetskih virov. Ali bo globalizacija zgolj ekonomski ali pa tudi človeški, torej za različne skupine ljudi sprejemljivi proces, je odvisno od etičnega soglasja. V tem smislu H. Kueng za razreševanje perečih sodobnih problemov predlaga svetovni etos kot skupno osnovo različnih religijskih izvorov. Iskati pa moramo tudi skupne osnove religioznih in sekularnih temeljev etike, ki segajo od pragmatizma in utilitarizma, liberalizma do idejnih osnov komunitarizma (C. Taylor) ali teorije pravičnosti (J. Rawls) in moralno soglasje v družbah (R. Rorty, A. Dahl, A. MacIntyre, I. Murdoch), da bi zaščitili človeka kot osebo, zagotovili njegovo preživetje od spočetja do smrti, utrdili sobivanje oseb, skupin in narodov. Urediti je potrebno zapletene probleme socialne pravičnosti, okolja, nevarnih virov in tako človekove prihodnosti in njegovega preživetja sploh, še posebej preživetje socialno prizadetih, obrobnih, revnih. Zato je potrebna tudi ustrezna sodobna edukacija.
V tem kontekstu bo epistemologija religijskih pojavov in religiološkega diskurza temeljno izhodišče raziskovalnega programa. Ker pa tako iz zgodovine kot v sodobnem svetu poznamo tudi zlorabe religiozne razsežnosti življenja, bo posvečena posebna pozornost kritični refleksiji religijskih pojavov in njihovemu odnosu do etike in s tem vrednot oz. kreposti v družbi. Skupina bo preučevala religijske pojave v njihovih različnih razsežnostih: diskurzivno in praktično simbolnost religij; razmerja družba - kultura - religija - družba; religijski etos, religijske predstave, religijske etike in morale, religijsko ekonomijo; vlogo religijskih pravnih sistemov v pluralni družbi, pomen in vlogo religije pri človekovih pravicah; vlogo kreposti in vrednot v življenju osebe in družbe; psihologijo učenja in didaktiko prenašanja vrednot ter psihologijo etične formacije v pluralni družbi; prispevek religij k oblikovanju strpnih in sožitnih odnosov.
Vloga kreposti in vrednot v družbi je odvisna od njihovih nosilcev. Raziskava bo skušala ugotoviti, kakšne so etične drže v družbi oz. kakšne kreposti prakticirajo verni različnih religij in neverni ter kako je kljub razlikam moč najti konsenz. Temeljni cilj raziskovanja je tako z religiološkega kakor z etičnega vidika preučiti tudi neutemeljene drže in sodbe, ki povzročajo konfliktne situacije in napetosti in prispevati k humanizaciji odnosov, ki so povezani z religijskimi razsežnostmi zasebnega in skupnega življenja.
Pomen za razvoj znanosti
Skupina se je v raziskovanju vrednot posvetila iskanju njihovih postavk. Problemi, s katerimi smo se soočili, so vitalnega pomen za razvoj humanistike in družboslovja sploh. Razodevajo se kot 'znanstveno'-idejne oziroma -ideološke usedline in jih je kot take pomembno odkriti in spraviti v zavest strokovne in ostale javnosti. Zato je skupina raziskovala in predstavljala vlogo idejnih, svetovnonazorskih in religioznih postavk v znanstvenem raziskovanju in vrednotenju. To aktualno vprašanje antropologije, ekologije in družbenega razvoja sploh zahteva nujen dialog v znanosti in širšem družbenem kontekstu, kar omogoča potem ploden vpliv na druga področja družbenega življenja. Skupina je najprej raziskovala antropološke temelje osebe in idejne prvine znanstvenega raziskovanja sploh. Rezultati so se pokazali kot nujnost antropološke utemeljitve vsega človekovega prizadevanja, ki smo jih ubesedili v rezultatih v mednarodnem v okviru na simpoziju z naslovom Oseba in dobro. Da bi hermenevtično utemeljili postavke znanstvenega delovanja, smo na mednarodnem simpoziju z naslovom Vera in znanost pokazali na nujnost dialoga med analitično platjo človekove dejavnosti (znanost) in intuitivno globino človekovega duha (vera). Kvadraturo kroga odnosa vera in znanost je moderna skušala s pomočjo pobožanstvenja znanosti v okviru modernih ideologij v politiki, znanosti in kulturi obiti ali celo ukiniti in je ideološko zaprla antropološke prvine človeka (presežnost). Razsvetljenska paradigma adialoškega človeka (Habermas) mora preiti v hermenevtiko in dialog, čemur je skupina posvetila nadaljnje raziskovanje, da bi opozorila na človekovo medsebojno odvisnost (MacIntyre). Nadaljnja raziskava je pokazala, da je dialog antropološki temelj človeka in tudi nujnost za preživetje svetovne globalizacijske družbe. Danes se sicer ta razglaša, a to terja upoštevanje svetovnonazorskih idejnih oziroma religioznih razlik, ki so najbolj intimni del človeka in družbe in zato življenjski družbeni in osebni izziv. To je tudi problem slovenske (in ostalih tranzicijskih) znanosti, posebej humanistike in družboslovja, na kar smo opozorili v Kolegiju za humanistiko in v NRRP. Skupina na podlagi teoretičnih raziskav in praktičnih aplikacij spodbuja k dialogu v znanosti in v družbi nasploh o postavkah in vrednotah znanosti oziroma o temeljih osebnega in družbenega življenja kot podlagi za uspešno reševanje razvoja človeške družbe. Konkretno je skupina obogatila znanost z mednarodno preverjenimi prispevki s tega področja in pripomogla k širitvi zavesti o pomenu idejnih in vrednostnih postavk znanosti za družbo.
Pomen za razvoj Slovenije
Slovenija nosi posledice preobrazbe zavesti komunističnega obdobja, zato so idejne in vrednostne postavke v humanističnih in družboslovnih znanostih problem. Danes je na splošno sprejeto, da je komunizem povzročil negativne antropološke spremembe na človeku in družbi, ko je nasilno ukinjal svobodo, odpravljal dosedanja izročila in utrjeval zavest razrednega sovražnika z Darwinovo paradigmo borbe vseh zoper vse. Skupina je v raziskavah ugotavljala idejno neurejenost osebnih in družbene zavesti kot problem (ne)sposobnosti slovenske družbe, da gradi dialoško prihodnost. Neartikulirana prisotnost usedlin polpreteklosti v humanističnem in družboslovnem izročilu zavira dogovor o idejnih vrednostnih postavkah nacije in otežuje dogovor o skupni prihodnosti. Konkretno gre za presojo krščanskih izročil v slovenskem nacionalnem in kulturnem razvoju in njihovega pomena in vloge za graditev narodove in državne prihodnosti. Razčlemba teh postavk vključuje kritično presojo zgodovinskih odklonov na teh področjih in dialog o temeljnih vrednotah te družbe. Ker je logika razrednega sovražnika pustila posledice, je dialog otežen, a na drugi strani toliko bolj nujen. Skupina je preko teoloških, filozofskih, psiholoških in idejno-zgodovinskih študij pokazala na nerešene zavore, s katerimi se mora soočiti slovenska družba. Ugotavlja in v rezultatih izpostavlja, da je dogovor o vlogi katoliške Cerkve in krščanstva, liberalizma in komunizma v slovenski preteklosti ključni dejavnik za uspešen nacionalni razvoj. Skupina je z objavami na idejno-filozofskem, teološkem, psihološkem in socialno-političnem področju pripomogla h kritični presoji (iz ideoloških razlogov prikritih) postavk slovenske zavesti, njihovemu realnemu ocenjevanju v Cerkvi in družbi. Le dialoški proces o tem lahko omogoča preživetje slovenskega naroda in vodi k utrjevanju slovenske državnosti in njene konstitutivne vloge v skupnostih evropskih narodov.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
