Projekti / Programi
Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije
01. januar 2009
- 31. december 2014
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.11.00 |
Humanistika |
Teologija |
|
| 6.03.00 |
Humanistika |
Antropologija |
|
| 6.10.00 |
Humanistika |
Filozofija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H170 |
Humanistične vede |
Biblija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Teologija, religiologija, etika, družba, religija, kultura, tradicija, simbolna govorica in dejavnost, krščanstvo, islam, hinduizem, budizem, človekova identiteta, oseba, človekova narava, človekove pravice, moški, ženska, kreposti, vrednote, pravni status, pragmatičnost, utilitarizem, liberalizem, relativizem, neopragmatizem, ekološko gibanje, pravičnost, globalizacija, postmoderna, svetovni etos, civilna družba, multikulturnost, medreligiozni dialog, pedagogika,didaktika, psihologija vzgoje in izobraževanja, svoboda, odgovornost, solidarnost, subsidiarnost, demokracija, religijski pravni sistemi, medverski dialog, mediji, globalna vas, zasvojenost, nestrpnost, nasilje, obred, kult, fundamentalizem
Raziskovalci (21)
Organizacije (1)
Povzetek
Položaj družbe 21. stoletja z izzivi globalizacije terja etično refleksijo. Za preprečitev splošnega razkroja in predvsem za omilitev potencialnih konfliktov v moderni družbi je nujno zagotoviti etične podlage osebnega in družbenega življenja in ugotoviti vloge religijskih temeljev, še posebno v izobraževalnih procesih. Izhajamo iz izkušnje etičnega izročila Evrope, ki je zraslo iz judovske in krščanske vere, grške filozofske refleksije in rimskega pravnega reda, kar danes opisujemo s pojmom človekove pravice. Razlike v pojmovanjih človekovih pravic pa terjajo iskanje skupnih etično-idejnih osnov za njihov konsenz. Krščanska etika je z določitvijo osebe kot nedotakljivega temelja družbe oblikovala sodobni pojem človeka kot osebe. Kljub pravnim temeljem moderne družbe, ki naj zagotavljajo osnovo človekovih pravic, se povečujejo etične dileme in narašča potreba po univerzalni etiki. Kot poudarjajo družbeni teoretiki Z. Bauman, U. Beck, F. Fukuyama, A. Giddens ter tako imenovani postmoderni misleci (M. Foucault, P. Virilio, J. Baudrillard idr.), je ključno etično vprašanje, kako naj se ljudje poenotijo, da bi ustvarili družbeni kapital (Fukuyama), ki je podlaga za medsebojno sožitje ljudi različnih idejno-etičnih izhodišč. Ta je odločilen pri vprašanjih genoma, splava, evtanazije in strategije razvoja družbe sploh: problema staranja, pokojninske reforme, energetskih virov. Ali bo globalizacija zgolj ekonomski ali pa tudi človeški, torej za različne skupine ljudi sprejemljivi proces, je odvisno od etičnega soglasja. V tem smislu H. Kueng za razreševanje perečih sodobnih problemov predlaga svetovni etos kot skupno osnovo različnih religijskih izvorov. Iskati pa moramo tudi skupne osnove religioznih in sekularnih temeljev etike, ki segajo od pragmatizma in utilitarizma, liberalizma do idejnih osnov komunitarizma (C. Taylor) ali teorije pravičnosti (J. Rawls) in moralno soglasje v družbah (R. Rorty, A. Dahl, A. MacIntyre, I. Murdoch), da bi zaščitili človeka kot osebo, zagotovili njegovo preživetje od spočetja do smrti, utrdili sobivanje oseb, skupin in narodov. Urediti je potrebno zapletene probleme socialne pravičnosti, okolja, nevarnih virov in tako človekove prihodnosti in njegovega preživetja sploh, še posebej preživetje socialno prizadetih, obrobnih, revnih. Zato je potrebna tudi ustrezna sodobna edukacija.
V tem kontekstu bo epistemologija religijskih pojavov in religiološkega diskurza temeljno izhodišče raziskovalnega programa. Ker pa tako iz zgodovine kot v sodobnem svetu poznamo tudi zlorabe religiozne razsežnosti življenja, bo posvečena posebna pozornost kritični refleksiji religijskih pojavov in njihovemu odnosu do etike in s tem vrednot oz. kreposti v družbi. Skupina bo preučevala religijske pojave v njihovih različnih razsežnostih: diskurzivno in praktično simbolnost religij; razmerja družba - kultura - religija - družba; religijski etos, religijske predstave, religijske etike in morale, religijsko ekonomijo; vlogo religijskih pravnih sistemov v pluralni družbi, pomen in vlogo religije pri človekovih pravicah; vlogo kreposti in vrednot v življenju osebe in družbe; psihologijo učenja in didaktiko prenašanja vrednot ter psihologijo etične formacije v pluralni družbi; prispevek religij k oblikovanju strpnih in sožitnih odnosov.
Vloga kreposti in vrednot v družbi je odvisna od njihovih nosilcev. Raziskava bo skušala ugotoviti, kakšne so etične drže v družbi oz. kakšne kreposti prakticirajo verni različnih religij in neverni ter kako je kljub razlikam moč najti konsenz. Temeljni cilj raziskovanja je tako z religiološkega kakor z etičnega vidika preučiti tudi neutemeljene drže in sodbe, ki povzročajo konfliktne situacije in napetosti in prispevati k humanizaciji odnosov, ki so povezani z religijskimi razsežnostmi zasebnega in skupnega življenja.
Pomen za razvoj znanosti
Programska skupina (PS) se je posvetila ključnemu dejavniku človekovega življenja dialogu med ljudmi v medosebnem, kulturnem in socialno-političnem kontekstu. V sodobni znanosti in tudi v humanistiki se temu zelo vsestranskemu in celostno-kulturnemu dejavniku posveča premalo ali celo vse manj pozornosti. Zahteve in problemi globalne družbe (trk civilizacij; Huntington 1993; globalni etos, Küng 1990/2001) pa zahtevajo toliko bolj občuteno posvetitev pozornosti temu vprašanju. Zato je PS iz teh zahtev časa in prilik za preživetje človeštva iskala v humanistiki primerna znanstvena orodja za reševanje teh sodobnih vprašanj. V tem smislu je na podlagi kulturnih izročil poskušala najti temeljne parametre, ki so jih ta različna izročila izoblikovala za odpravljanje ovir dialoga in za utemeljitev antropoloških osnov dialoga. Za humanistično znanost se tu postavlja problem oblikovanja identitete osebe, ki nastaja v odnosu do drugega. Skupina je zato iz perspektiv posameznih ved: psihologije, pedagogike, filozofije, teologije, moralke, prava, izdelala smernice za dialoški razvoj osebe. To pa ni le antropološki problem, pač pa je problem vpetosti človeške osebe v kulturne, socialne in družbeno politične tokove. Na podlagi tega smo dalje preučevali možnosti dialoga v globalnem razvoju posebej z vidika, kako naj dialoški človek premaguje sebičnost in ujetost v postmoderno individualistično paradigmo. Ugotavljamo, da pristen dialog med ljudmi odpira človeškost in omogoča, da ljudje delijo materialne in duhovne dobrine, ko so v stalni dialoški praksi medsebojno človeško obogateni. V tem smislu je zlata sredina, kakor je znana pri Grkih in Indijcih sredina v človeškosti. Dosegamo jo, ko ljudje medsebojno komuniciramo in se srečujemo kot ljudje ter drug drugega potrjujemo v človeškosti. Sodobna psihoanaliza in psihologija (Vigotskij, Kohout) na teh spoznanjih poudarja, da je posebno dialog v zgodnji fazi človeškega življenja pomemben za vzajemno potrjevanje v človeškosti. PS je torej skladno s temi paradigmatičnimi ugotovitvami analizirala pereča vprašanja sodobnega razvoja sveta in družbe. Naša ugotovitev je, da je vzajemnost človeškosti (stalna medsebojna dialoška izmenjava) ključnega pomena ter pogoj tudi za reševanje socialnih in gospodarskih vprašanj ter sredstvo za omejevanje političnih in socialnih napetosti. Zato imajo tudi humanistične znanosti neprecenljivo vlogo pri odpravljanju socialno-.gospodarskih problemov sodobne družbe. To smo preverjali na nekaterih vidikih sodobnega življenja. Nekateri sodobni misleci (Beck, Schmid, Bauman) zato s pojmom 'umetnost življenja' označujejo vsestransko dialoško odprtost človeka kot umetnost življenja, kajti odprt človek je sposoben presegati ujetosti v neposredne okvire, ki pogosto zapirajo pota do odprte, demokratične (Popper 1945) družbe. Danes je ta oprtost osnovni humanistični problem, saj se religije in kulture lokalno srečujejo v globaliziranem svetu ter je treba umetnost življenja iskati na globljih etičnih osnovah, ki presegajo okvire lastne religijske ali svetovnonazorske kulture. Teološki vidiki se v tem kontekstu postavljajo kot še posebej pomembni za procese, poprave preteklih krivic, sprave in odpuščanja. Ne le hude kršitve človekovih pravic, ki jih povzročajo vojne in revolucije, pač pa stalni, posebej sodobni, zahtevni zapleti med ljudmi in narodi neprestano izzivajo k poglabljanju in utrjevanju take duhovne kulture, ki gradi na spravi in odpuščanju. Ker pa sta to zahtevni antropološki paradigmi, ju je mogoče sprejemati in prakticirati ob sklicevanju na najbolj intimne človeške globine, ki se nam kažejo v odprtosti absolutnemu, kar je zahteva večine religij. Na tej osnovi je mogoče graditi tudi ustrezno kulturo strahu in družbo zaupanja, ki bo premagovala stalno človekovo skušnjavo, da se obrne proti samemu sebi (suicid) ali proti drugemu genocid, kar je žalostna dediščina 20. stoletja.
Pomen za razvoj Slovenije
Programska skupina (PS) se je s svojim delovanjem lotila zahtevnih problemov, ki pestijo svetovno, posebno pa slovensko družbo in je torej njen prispevek zelo aktualen tudi za razvoj Slovenije. Slovenska družba je namreč posebej obremenjena z aporiami časa modernosti oziroma skrajnosti, kot pravi Hobsbawm (2000), zato so téme: dialog, umetnost življenja, sprava in odpuščanje, premagovanje kulture strahu in genocida in suicida zelo živi problemi sodobne slovenske družbe. Razen tega je Slovenija vpeta v širše probleme svetovne družbe modernosti, ki omenjene njene težave le še zaostrujejo. Imenovana obremenjenost Slovencev namreč zmanjšuje njihovo sposobnost za reševanje zahtevnih globalnih problemov. Slovenci smo bili v zgodovini zelo močno odvisni od avtoritet: monarhije in katoliške Cerkve. V še hujše napetosti so nas porinili totalitarni režimi fašizem, nacizem in komunizem z vojnami in revolucijo. Ta bremena so nas oslabila, da smo Slovenci postali še manj sposobni reševati zahtevna vprašanja sodobnega družbenega razvoja. Oteževali so nam krepitev narodne in človeške povezanosti, vključenosti in sodelovanja. Ravno preučevanje teh razsežnosti pa je bila glavna tema delovanja PS. Po eni strani smo se posvečali problemom modernega človeka in družbe v omenjeni slovenski in svetovni polpreteklosti, po drugi pa smo nakazali tudi pota, kako je mogoče razreševati te zahtevne dileme. Kot prvo smo raziskovali človeka kot »sebičnega Prometeja« in možnosti, da svojo sebičnost, tekmovalnost iz izključevanje premaguje s sodelovanjem, partnerstvom in predvsem z iskanjem dialoške poti za vzajemno krepitev človeškosti. Nakazali smo pota, kako od »kulture strahu k družbi zaupanja«. Oboje je za slovensko družbo izjemno pereče in nujno je, da vzpostavimo mehanizme , s katerimi bomo premagovali posledice soočenja »z suicidom in genocidom«, ki pestita slovensko družbo. Zato smo raziskovali, kako Slovencem posamično in skupinsko krepiti »umetnost življenja«. Ugotavljamo, da je ključni pogoj za to dialog kot najbolj gotova pot oblikovanja človeškosti v vzajemni krepitvi človeške povezanosti. Pomembna okoliščina za to je razčlenjevanje in razčiščevanje tabujev, ki vladajo med nami in slovenska družba je z njimi zelo močno obremenjena. Pot k resnici našega skupnega bivanja je za nas ljudi kot govoreča bitja zahtevna pot dialoga in človeške prisebnosti, da bi tako posamično in skupaj lahko vztrajali v iskanju resnice. To zadeva tudi resnico osebne in družbene preteklosti, ker nam ta šele odpira pota medsebojnega zbliževanja in pomirjena. Tako se sama po sebi ponuja tema »sprave kot poti ozdravljenja in rasti«. Brez medsebojne sprave tako med posamezniki in skupinami kot tudi v celostni narodni skupnosti ni mogoče graditi uspešen prihodnosti. Zato smo v raziskavi to izredno zahtevno in občutljivo človeško vprašanje obravnavali s poudarkom na problemu slovenske družbe, vendar v širšem mednarodnem kontekstu. Upoštevali smo najboljša izročila človeštva tako v religijskih, literarnih in znanstvenih virih, da bi čim bolje nakazali pota ozdravljenja slovenske družbe. Raziskave nas prepričujejo, da je za Slovence in državljane te države izjemno pomembno, da poglobimo svoje korenine, iščemo svoje izvore v preteklih izročilih slovenskega naroda ter smo odprti za najboljša izročila človeštva, da bi mogli priti do sprave in medsebojnega sodelovanja. Svoje delovanje smo testirali tudi v družbenih procesih na okroglih mizah, medijskih nastopih ter v civilnih pobudah, s katerimi skušamo ne le teoretično pač pa tudi praktično prispevati k boljšemu razvoju slovenske družbe. Tako menimo, da je prispevek PS izjemno pomemben za slovenski narodni in državniški razvoj.
Avdiovizualni viri (2)
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2009,
2010,
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2009,
2010,
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
