Projekti / Programi
Tradicija in njeni po-ustvarjalci
Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
6.04.00 |
Humanistika |
Etnologija |
|
Koda |
Veda |
Področje |
H400 |
Humanistične vede |
Narodopisje |
S220 |
Družboslovje |
Kulturna antropologija, etnologija |
etnologija, folkloristika; tradicija, po-ustvarjalci, produkcija tradicije, performanca, ljudska kultura; kvalitativna metodologija, narativni in ekspertni intervju; Slovenija, Estonija.
Raziskovalci (7)
Organizacije (1)
Povzetek
Tradicija je eden od osrednjih konceptov v etnologiji in folkloristiki. Do srede 20. stoletja je bila ključna razsežnost v razumevanju kulture nižjih družbenih plasti, predvsem kmetstva (»ljudska kultura«), v novejšem času pa se veže na kulturno dediščino vseh družbenih plasti. Kot antropološko univerzalni fenomen omogoča posamezniku ali skupini/skupnosti ustrezno identifikacijo in pripadnost. Kakor drugi pojavi je tudi tradicija v nenehnem dialogu s kulturno inovativnim; ni je mogoče poenačiti ne s preteklostjo ne z zgodovino; je njuna sled in fenomen sedanjosti. V Evropi in širše po svetu »majhne« tradicije vse bolj postajajo tudi alternativa globalizacijskim procesom. V Sloveniji je iskanje in opiranje na tradicije intenzivnejše od srede 80. let 20. stoletja, ko se je zaradi specifičnih razmer sprva pokazalo v premislekih o posebnosti nacionalne identitete in samobitnosti, kar je prispevalo k prevrednotenju ljudske kulture oz. prej marginaliziranih tradicijskih sestavin in praks. Po osamosvojitvi Slovenije se je sklicevanje na tradicijo okrepilo v zvezi s njeno prepoznavnostjo navzven, vse bolj pa tudi v večfunkcijskem izražanju lokalnih, regionalnih idr. kolektivnih identifikacij.
Pri premisleku o tradiciji so pomembni vsaj trije diskurzi: 1. profesionalni (znanstveni, strokovni), 2. neprofesionalni (laični in poustvarjalne prakse) in 3. medijski diskurz. Glede na obširno in zahtevno raziskovalno področje je projekt osredotočen predvsem na drugega od omenjenih diskurzov, in sicer v zadnjih treh desetletjih. Cilj tega projekta je preučiti oblikovanje refleksije o tradiciji, njeno živost v sodobnosti in predvsem dinamiko po-ustvarjalnega procesa. Glavna vprašanja o dejanskih akterjih, ki odločilno vplivajo na uprizarjanje in podobo tradicije, so: kdo so posamezniki in skupine, udeleženi v po-ustvarjalnem procesu; njihovi nagibi za načrtno zbiranje, ohranjanje, poustvarjanje in posredovanje tradicije; mediji posredovanja; vpliv poustvarjanja na transformacijo »tradicionalnega«; premislek o pojmih »avtentične«, »izmišljene« tradicije; funkcijske in simbolne razsežnosti poustvarjanja.
Da bi spoznali odnos do tradicije pri njenih posrednikih, poustvarjalcih, njihove motivacije, mehanizme posredovanja, podobe tradicije, ki so del njihove percepcije in podobe sveta, bo na podlagi dozdajšnjih raziskav projekt temeljil na kvalitativni metodologiji terenskih raziskav. Za vzorec podrobne preučitve so predvideni poustvarjalci z naslednjih področij: slovstveno po-ustvarjanje, šege in navade in kultura prehranjevanja. Obravnava vzorca bo slonela predvsem na dveh tipih intervjuja (narativni/biografski, ekspertni). Cilj je razbrati posameznikovo percepcijo in podobo sveta, vlogo in pomen, ki ga ima tradicija v njem, samoumeščanje v triadi profesionalni-laični-popularizatorski diskurz, in razumeti vprašanje posameznikove ustvarjalnosti, vloge pri ustvarjanju tradicije. Projekt bo skušal zapolniti to vrzel s tehtnim prispevkom k teoriji tradicije in politiki tradicije. Z razvidom nad poustvarjalnostjo, spoznanji o sovplivanju diskurzov in nasploh s popularizacijo dognanj je mogoče ponuditi snov za premislek kulturnim politikom, individualnim, lokalnim, institucionalnim pobudnikom promocije tradicije.
Primerjalne razsežnosti bodo konkretizirane s sodelovanjem treh raziskovalcev iz Estonije.
Pomen za razvoj znanosti
Predložena raziskava je bila zasnovana s ciljem, da bi empirično preverili dosedanje teorije o tradiciji in procesih folklorizacije. V preteklosti so bili na eni strani pogosto spregledani raznoteri dejavniki, s katerimi so kulturni procesi najtesneje povezani, na drugi pa ustvarjalnost posameznikov in manjših skupin po-ustvarjalcev, ki najdejavneje oblikujejo same podobe o tradiciji in njene konkretne uresničitve. Raziskave so bile torej manj osredinjene na same kulturne produkte, ki se štejejo za tradicijske, in bolj posameznikom in skupinam ter okoliščinam ali dejavnostim, ki šele omogočajo, da fenomeni živijo na način tradicije, torej nenehno modificiranega ponavljanja, tj. variant. Pozornost usmerjajo predvsem na individualne motivacije in iščejo njihovo povezanost, sozvočje z družbenimi okoliščinami, ki spodbujajo ali zavirajo na tradiciji utemeljene prakse. V njih se danes ne razkrivajo le identitetne funkcije, temveč tudi komunikacijske vezi in ekonomski učinki. Navedene ugotovitve v prihodnje zahtevajo od etnoloških in folklorističnih raziskav tudi tesnejšo povezanost z drugimi vedami. Ob hitrih spremembah življenjskega stila in komunikacijskih vzorcev se sorodne raziskave pojavljajo tudi drugod v Evropi in svetu. Preverjanje dometa predložene kvalitativne metodologije (z narativnimi in ekspertnimi intervjuji), ki se najbolje približuje individualnim motivacijam, zahteva kontrastiranje z drugimi viri (pisnimi, vizualnimi), kar raziskovalci tudi sproti preverjajo in dokumentirajo.
Tematika raziskovalnega projekta se uvršča v razčlenjeno sistematiko sodobnih humanističnih, kulturoloških raziskav o kulturni dediščini, procesih in fenomenologiji tradicije, ki je na splošno še prepogosto obravnavana razmeroma stereotipno, celo mitično. Ob poznavanju mednarodno primerljivih kritičnih refleksivnih izhodišč in raziskav, tukajšnji projekt s primerljivimi ambicijami obravnava različne pojave poustvarjalnosti kulturnih vzorcev iz preteklosti. S tem prispeva k: a) obravnavi podmene, da je poustvarjanje tradicijskih praks in ustvarjalnosti univerzalen proces in da na nekatere poustvarjalne strategije vplivajo širši glokalizacijski procesi; b) ugotavljanju morebitnih specifičnosti v sodobnem slovenskem okolju.
Drug pomemben prispevek je razkritje o naravi teh praks: delujejo v loku od namišljenega prepričanja, da so »zveste« izročilu, do tistih, ki zvestobo namišljeni avtentičnosti zavestno prelamljajo in tradicijske vzorce prilagajajo sodobnim funkcijam ter se predvsem povezujejo z identifikacijami posameznikov in skupin glede na tržne zakonitosti. Projekt tematizira hkrati trdožive in dinamične razsežnosti kulture in kulturne habituse, procese nenehnega nastajanja kulture, njene re-konstrukcije in de-konstrukcije. V mednarodno humanistično znanost prinaša tako univerzalne uvide kakor tiste, ki so povezani z lokalnostjo – z etnografskimi posebnostmi kulturnih vzorcev in s področnimi lastnostmi disciplinarnih praks. Kritično ovrednotenje teh je pomembno tudi z vidika mednarodnega znanstvenega dialoga.
Eden od ciljev je bil pokazati na premik v metaetnoloških raziskavah, ki so večinoma pozorne na koncepte, ki se razširjajo in utrjujejo z avtoritativnim glasom raziskovalca in znanstvenih ustanov, »ki vedo«, na novejše raziskovalne usmeritve, pozorne na mnogoglasje v ustvarjanju podob o tem, kaj in kakšna je naša kulturna preteklost. Ljudje, ki so še danes »nosilci« ali po-ustvarjalci kulturne dediščine, še pred desetletji niso potrebovali izrazov (kultura, tradicija, izročilo), ki so danes splošno razširjeni. Razširjajo jih mediji, kulturna industrija, politika dediščine. Vse to bistveno spreminja raziskovalno pokrajino. Ta nikoli ni bila nevtralna: če je v preteklosti večinoma disciplina sama skrbela za »poljudno« širjenje svojega znanja, se danes znanje o kulturni dediščini in tradiciji, širi mnogoglasno. Da v tem procesu prilaščanja kulture sodelujejo številni akterji, je neogibno upoštevati tudi njihove glasove.
Pomen za razvoj Slovenije
Raziskovalna tema kot celota in njene posamezne raziskave poudarjajo, da je tradicija izrazito družbeno pogojena, podvržena raznovrstnim rabam v različnih socialnih in lokalnih okoljih. Večina etnoloških in folklorističnih raziskav si v zadnjih desetletjih prizadeva spodkopati stereotipne, včasih konservativne sodbe o tradiciji in premestiti interpretativne in instrumentalne poudarke na individualno in kolektivno ustvarjalnost v dialogu s kulturno preteklostjo. Projekt je bil namenjen raziskavi prav teh mehanizmov v ustvarjalnosti v mnogoterih načinih prisvajanja in preinterpretacij, ki imajo vedno konkretne avtorje in druge udeležence in so neposredneje zavezani učinkom v preučevanih okoljih (npr. predstavitve in trženje dediščine). Organizatorji zbirateljskih, prireditvenih idr. dejavnostih vabijo raziskovalce tudi kot eksperte, svetovalce in pomočnike. V tem smislu raziskovalni rezultati (v obliki publikacij, predavanj) niso uporabni le v znanstvenih, temveč tudi širših strokovnih krogih: v izobraževalnem procesu na vseh stopnjah in v okolju, ki je neposredno ali posredno povezano z upravljanjem kulturne dediščine (gostinstvo, turizem, kulturne ustanove in društva na krajevni ravni, v občinskih, regionalnih središčih, pri vladnih službah, ki se posvečajo dediščini in kulturi, načrtujejo kulturno politiko in promocijo države).
Splošen je pomen raziskav za kulturni razvoj, varovanje naravne in kulturne dediščine oz. za soustvarjanje meril za njeno varovanje in popularizacijo, ki ne temelji zgolj na včasih togih strokovnih in birokratskih izhodiščih, temveč upošteva njeno živost in pomen v vsakdanjem življenjskem stilu posameznih družbenih skupin ali celo posameznikov.
Ob izjemno povečanem interesu za kulturno dediščino v različnih plasteh slovenske družbe – od državnih ustanov do znanosti in civilnih pobud v lokalnih skupnostih in pri posameznikih – je ustrezno strokovno ovrednotenje oz. kritični premislek o tradiciji in tradicijskih praksah, njihovih nosilcih (po-ustvarjalcih), posrednikih, popularizatorjih in raziskovalcih zelo aktualno. Raziskava mehanizmov (pobud, vzorov, strategij ali tehnologij) je razkrila številne načine prepletanja in pogojenosti konkretnih predstavitev tradicijskih kulturnih sestavin na eni strani in strokovnih in laičnih diskurzov o njih. Laiki še vedno reproducirajo razmeroma stereotipne predstave o tradiciji oz. kaj je tradicionalno in kot takšno tudi kulturno določujoče, tako na ravni naroda kakor na drugih ravneh skupnostnega življenja. Ne glede na takšno podlago se pogosto transformira v ekonomsko kategorijo, zato je eden od pomembnih prispevkov naših spoznanj prav v demitiziranju in razgrajevanju takšnih stališč. Njihov učinek ne more biti takojšen in neposreden, posredno pa vplivajo predvsem na institucionalizirano skrb za dediščino, ko so strokovne ustanove (muzeji, zavodi za kulturno dediščino, koordinatorstvo t. i. žive dediščine idr.) kot njeni nosilci vključene v konkretne projekte dokumentiranja, analize, ohranjanja in interpretacije kulturne dediščine. Strokovna dognanja morajo biti bolj ali krepkeje navzoča na vseh ravneh izobraževanja in povsod tam, kjer nosilci tradicije sami iščejo takšno pomoč (različne prireditve, zbirke, gostinstvo, turizem idr. na lokalni ravni) in izražajo pripravljenost za strokovni dialog. V teh primerih je koristna evidenca zgledov »dobre prakse«, o poznavanju lokalnih izročil in okoliščin, v katerih so lahko raziskovalci ljudem pomembni sogovorniki. To je zanje poseben in pomemben izziv za podrobnejši premislek o upravljanju z dediščino, v kateri ne gre spregledati razmerij moči med njenimi soudeležnci, kar pa je, mdr., tudi izziv za kulturno politiko oz. kulturne politike.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2008,
2009,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2008,
2009,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si