Projekti / Programi
Epigenetski dejavniki in izražanje genov pri samomorilnem vedenju
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 3.09.00 |
Medicina |
Psihiatrija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| B650 |
Biomedicinske vede |
Psihiatrija, klinična psihologija, psihosomatika |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 3.02 |
Medicinske in zdravstvene vede |
Klinična medicina |
samomor, psihološka avtopsija, trasnskriptom, metilom, translacija
Raziskovalci (11)
Organizacije (2)
Povzetek
Kljub pomembnemu vplivu na družbo in vedno večji ozaveščenosti slednje, je samomor velik svetovni javnozdravstveni problem, ki ga razumemo le slabo. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije vsako leto zaradi samomora umre milijon ljudi. Slovenija sodi v svetu na sedmo mesto; v letu 2011 je bilo 30,9 samomorov na 100.000 prebivalcev. Samomor je kompleksen fenomen, zato ga ne moremo pripisati samo enemu vzročnemu dejavniku, temveč gre za preplet hkratnega delovanja večih dejavnikov kot so npr. genetski dejavniki in dejavniki okolja. Dosedanje molekularno-genetske študije samomora kažejo na pomembno vlogo genetskega zapisa v genih za receptorje, transporterje in metabolizem živčnih prenašalcev, ki pa kljub številnim raziskavam niso dale odgovorov na vprašanje o etiologiji samomorilnega vedenje in njenem preprečevanju. Ker pa je samomorilno vedenje kompleksno, ga je potrebno tudi pri molekularno-genetskih študijah obravnavati na več ravneh. Pomembno vlogo pri uravnavanju izražanja genov igrajo epigenetski mehanizmi. Epigenetika namreč predstavlja vez med genetskimi učinki in dejavniki okolja in predstavlja dober potencial za poglobitev razumevanja samomorilnega vedenja, ki bi lahko prispevalo k njegovemu preprečevanju.
Namen projekta je združitev podatkov o metilomu in transkriptomu ter ju povezati s samomorom in z določenim psihičnim stanjem. Poleg tega želimo identificirati tudi specifične biooznačevalce, ki bi bili dobre tarče za spremljanje bolnikov in bi pripomogle k pravočasni intervenciji.
Z epigenetskimi raziskavami bi tako lahko razložili, kako kandidatni geni, ki smo jih v povezavi s samomorilnim vedenjem identificirali do sedaj, povečujejo tveganje za samomorilno vedenje in razložili dednost teh sprememb onkraj statičnega zapisa v DNA. To področje je izredno obetavno iz farmakološkega vidika, ker se na epigenetske označevalce in s tem posredno na izražanje genov lahko vpliva v kateremkoli življenjskem obdobju. Ugotovitve naše raziskave bi lahko prispevale k izboljšanju prevencije samomorilnosti in racionalnejši psihofarmakoterapiji duševnih motenj, ki povečujejo tveganje samomorilnega vedenja in preprečili prenekatero prezgodnjo smrt posledično. Posredno pa bi razbremenili tudi državno zdravstveno blagajno.
Pomen za razvoj znanosti
Predlagani projekt je v primerjavi z dosedanjimi študijami, ki so bile omejene na raziskovanje le posameznih dejavnikov, korak naprej v smislu združevanja in iskanja sovplivanja različnih dejavnikov tveganja za samomor. Z vzporejanjem podatkov o izražanju genov in metilaciji DNA lahko proučujemo učinke okolja na posameznika. Prav okolje v kombinaciji z genetskim zapisom pa je tisto ključno za razvoj samomorilnega vedenja. Poznavanje večih komponent in možne soodvisnosti med njimi lahko omogoči izdelavo strategij za pravočasno preprečevanje samomorilnega vedenja in torej tudi translacijo v klinično prakso. Analiza novih biooznačevalcev, ki so odgovorni za proženje samomorilnega vedenja, in s tem boljše razumevanje mehanizmov bolezni, vodi v identifikacijo diagnostičnih in prognostičnih genomskih biooznačevalcev. Na osnovi le-teh bi bilo mogoče oblikovanje preventivnih ukrepov, psihosocialnih in farmakoterapevtskih intervencij, ki bi bile usmerjene k ljudem z večjim tveganjem. Ker je Slovenija država z enim izmed najvišjih samomorilnih količnikov na svetu, predstavlja proučevanje fenomena samomora na naši populaciji pomembno prednost v smislu večje informativnosti in možnosti boljšega vrednotenja pridobljenih ugotovitev.
Pomen za razvoj Slovenije
Med najpomembnejše učinke raziskovanja in financiranja genetskih in genomskih študij v medicini sodi zagotovo njihov terapevtski potencial. Slednji je opredeljen kot odkrivanje novih tarč za zdravila pri točno določenih boleznih, kot tudi varna raba obstoječih zdravil in finančna vzdržnost njihove rabe. Psihiatrija je zagotovo eno izmed polj, ki je na tej ravni močno podhranjena, saj na tržišču trenutno obstaja le en sam laboratorijski test (za določanje polimorfizmov v citokromih P450, ki so udeleženi pri metabolizmu zdravil), ki je psihiatrom lahko v pomoč pri določanju terapije.
S predlaganim projektom želimo v polje psihiatrije prispevati v smislu izdelave idejnih smernic, ki bi doprinesle k boljšemu razumevanju samomora in samomorilnega vedenja in k izboljšanju zdravstvene ravni v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Posledično tudi k racionalnejši farmakoterapiji, ki pomeni večjo varnost za bolnike in hkrati tudi razbremenitev zdravstvene blagajne.
Možnost, da z zunanjimi dejavniki vplivamo na reverzibilne epigenetske modifikacije v genomu, bi lahko v prihodnosti vodila v razvoj novih terapevtskih intervencij za preprečevanje samomorilnega vedenja. Boljše poznavanje odnosa med metilomom in izražanjem genov, pa bi omogočilo tudi boljše in natančnejše prilagajanje zdravljenja bolnikovi stopnji razvoja bolezni, ki je izredno dinamična in zahteva natančen monitoring in hitro odzivnost.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Vmesno poročilo,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Vmesno poročilo,
zaključno poročilo
