Projekti / Programi
Slogovna in kompozicijsko-tehnična raznolikost slovenske glasbe od leta 1918 do sodobnosti v luči družbenih sprememb
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.08.00 |
Humanistika |
Muzikologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H320 |
Humanistične vede |
Muzikologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.04 |
Humanistične vede |
Umetnost (umetnost, umetnostna zgodovina, izvajanje umetnosti, glasba) |
slovenska glasba, glasba 20. stoletja, slogovna analiza, kompozicijske tehnike glasbe 20. stoletja, družbene spremembe
Raziskovalci (15)
Organizacije (2)
Povzetek
Osrednja naloga projekta je povezana z raziskovanjem slogovne in kompozicijsko-tehnične raznolikosti slovenske glasbe po letu 1918 in vzpostavljanjem kavzalnega odnosa med slogovnimi specifikami posameznih zgodovinskih segmentov in družbenimi spremembami. Slovenska muzikologija se je do sedaj že večkrat lotila preiskovanja zgodovine slovenske glasbe v 20. stoletju, vendar so bili takšni pregledi večinoma zamišljeni kot širši zgodovinski orisi, ki so se posvečali vpetosti kompozicijskih praks v širši kontekst glasbene produkcije, reprodukcije in recepcije (raziskovanje glasbenih ustanov, izpostavljanje pomembnih glasbenikov, biografije skladateljev), bolj zapostavljeno pa je bilo prediranje v kompozicijske značilnosti posameznih kompozicijskih opusov ali slogovne značilnosti posamezne skladateljske generacije ali krajšega zgodovinskega obdobja. Za glasbo 20. stoletja je značilen prav hiter tempo slogovnih sprememb in vpeljava številnih novih kompozicijskih tehnik, kar gre povezovati s poudarjenim subjektivizmom ter z željo po inovativnosti, ki je lahko sama na sebi zagotavljala visoko estetsko vrednost. Zato za glasbo 20. stoletja ni mogoče začrtati premočrtne in zaporedne logike slogovnih sprememb, temveč zanjo velja rizomska struktura, torej sistem korenin in poganjkov, za katerega so značilne tudi vzporednosti in stranpoti.
Raziskava bo v treh zaporednih korakih načela tri problemske sklope: (1) po zbiranju gradiva (obstoječa znanstvena literatura in primarni notni viri) bo potrebno analitično predirati v kompozicijska dela in razkrivati raznolikost slogovne mreže in uporabljenih kompozicijskih tehnik, (2) v nadaljevanju bo potrebno upoštevati primerjalni vidik in slogovno mrežo slovenske glasbe 20. stoletja primerjati s podobno mrežo, značilno za evropsko glasbo istega obdobja, (3) v tretji fazi pa bomo primerjalni vidik razširili in skušali značilnosti slogovne mreže postaviti v kavzalni odnos s sočasnimi družbenimi spremembami. V središču zadnje faze bo zanimanje, kako so specifični družbeni odnosi vplivali na slogovne značilnosti glasbe v treh zgodovinsko zaznamovanih obdobjih: (1) v času med obema vojnama (1918–1945), ko Slovenci prestopijo iz večnacionalne avstroogrske monarhije v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, v kateri načeloma dosežejo večjo nacionalno samostojnost, (2) v času med koncem druge svetovne vojne in državno osamosvojitvijo (1945–1991), ko naj bi umetnost močno zaznamovala državna ideologija in se vplivi na umetnost kažejo v valovih periodičnih političnih pritiskov in »odjug«, in (3) v času po demokratizaciji in osamosvojitvi (1991–), ki sta prinesli dokončno nacionalno neodvisnost in nov, kapitalistični družbeni sistem.
Osrednja vprašanja, na katere bo lahko odgovorilo vzpostavljanje slogovne mreže in njeno primerjanje z zahodnoevropsko, so: ali so slovenski skladatelji sodelovali pri »pionirskem« snovanju kakšnega izmed slogov ali tehnik, ali so se slogi in nove kompozicijske tehnike pojavljali sočasno kot pri drugih evropskih narodih ali z značilnimi »zamudami«, ali so dobili na Slovenskem specifične karakteristike in kakšni so vzroki za specifično, regionalno obarvano prevzemanje slogovne raznovrstnosti in posameznih kompozicijskih tehnik?
Končni rezultat raziskave bo povezan z bolj detajlnim poznavanjem slovenske glasbe 20. stoletja, predvsem natančnejšim razumevanjem kompozicijskih-značilnosti osrednjih del; dala bo lahko odgovor na vzroke za specifično konservativnost slovenskega sodobnega glasbenega okolja in razširjala strokovno muzikološko terminologijo, povezano z glasbo 20. stoletja.
Pomen za razvoj znanosti
Slovenska muzikologija beleži že več poizkusov monografskih ali parcialnih pregledov zgodovine slovenske glasbe, vendar gre večinoma za širše zasnovane preglede, ki so se zaradi razkrivanja široke razvejanosti pogojev glasbene produkcije in recepcije manj ukvarjali z analizo samih glasbenih del. Prav zato je večina takšnih del šibkejših pri določanju specifičnih karakteristik opusov posameznih skladateljev in tudi ob razkrivanju splošnih značilnosti posameznih obdobij. Nekateri skladateljski opusi so slogovno označeni, vendar takšni razmisleki skoraj povsem izostanejo ob raziskovanju glasbe po drugi svetovni vojni. Prav zato še niso bile opravljene primerjalne raziskave z evropsko slogovno »topografijo«. Ena izmed poglavitnih nalog projekta bi bila zapolnitev prav te vrzeli v slovenskem zgodovinopisju glasbe 20. stoletja, saj bi prinesel bolj natančno in konsistentnejšo oznako opusov posameznih skladateljev kot tudi posameznih zgodovinskih obdobij. V ta namen bi bilo potrebno uporabiti tudi metodološke prijeme, ki se jih je do zdaj slovenska muzikologija zaradi izpolnjevanja povsem bazičnih zgodovinopisnih nalog (zbiranje in evidentiranje gradiva, vzpostavljanje zaporedne zgodovinske logike) večinoma izogibala – vsaj v prvem koraku bi bil poudarek na analitičnih metodah.
Razkrivanje slogov 20. stoletja in posameznih kompozicijskih postopkov, značilnih za glasbo 20. stoletja, pomeni še vedno pomemben terminološki zalogaj, saj številne slogovne oznake in oznake za kompozicijske tehnik še niso del občega muzikološkega terminoslovnega repertorija. Pomen raziskave je torej tudi v razvijanju slovenske terminologije (kompozicijske tehnike, razširjene izvajalske tehnike), povezane z glasbo 20. stoletja.
Slovenska muzikologija do sedaj tudi ni dejavneje vzpostavljala vezi med značilnostmi slovenske glasbe določenega obdobja in družbenimi specifikami. Raziskava, ki bi se osredotočala na razkrivanje kavzalnih razmerij med slogovno in kompozicijsko-tehnično raznolikostjo ter družbenimi spremembami, bi lahko dala bolj realno sliko ideoloških, političnih in družbenih vplivov na slovensko kompozicijsko prakso v izbranih zgodovinskih periodah. Tako bi bilo mogoče preseči v sodobni slovenski muzikologiji pogosto izpostavljanje ideoloških vplivov na glasbeni razvoj, za katere pa do sedaj še ni bilo izpostavljenih pravih materialnih (dokumenti) ali estetskih dokazov.
Vzpostavljeno bi bilo tudi jasno razmerje do zahodnoevropske glasbe 20. stoletje in stopnja odvisnosti slovenske glasbe istega obdobja od tujih zgledov. Prav natančnejše izrisovanje tega razmerja bi lahko dalo odgovore na pomembna vprašanja sodobnega glasbenega trenutka – razmerje med tradicionalnim in inovativnim, starim in novim, modernističnim in manierističnim.
Pomen za razvoj Slovenije
Muzikološke raziskave so močno povezane z glasbenim življenjem in lahko nanj recipročno vplivajo. To še posebej velja za raziskovanje sodobnejših glasbenih praks, ki stopajo v aktiven stik z aktualno kompozicijsko prakso, kar velja za pričujočo raziskavo. Ta lahko prinese odgovore na dileme, zakaj je bila slovenska glasba v zadnjih petdesetih letih bolj zagledana v preteklost kot pa odprta za radikalnejše modernistične prelome in tudi kasnejše delne »pomiritve« ter zakaj je slovenska glasba postmodernizma dobila povsem samosvoje obrise, ki so bolj povezani s prevzemanjem predmodernističnih slogov kot pa aktivnim soočanjem modernističnega in nemodernističnega. Takšna spoznanja lahko aktivno vplivajo na sodobno kompozicijsko prakso in širšo koncertno dejavnost ter pomagajo pri pluralizaciji slovenskega glasbenega prostora, ki je večinoma konservativen, omejen na preigravanje najbolj železnega repertoarja, v katerega le redko vdirajo pomembna svetovna in tudi slovenska dela, nastala po drugi svetovni vojni. Takšna razgrnitev razlogov za relativno zaprtost slovenske glasbe po letu 1945 bi poleg sprejetja sodobnega slogovnega pluralizma, v katerega enakovredno vstopata radikalni modernizem z idejo poudarjene inovacije in zvestobe »tendenci materiala« (Adorno) ter rehabilitirani zgodovinski spomin in prevzemanje izrazil iz popularne kulture, lahko omogočila bolj sodobno obliko koncertne kulture, ki bi bila bolj povezana z vsakdanjim trenutkom in tako nagovarjala širše kroge sodobnega izobraženega občinstva ter bila bolj izrazito vključena v splošno kulturno dogajanje.
Od takšnega razgrinjanja slogovne raznolikost slovenske glasbe 20. stoletja in vzrokov zanjo bi lahko imele korist javne ustanove, ki skrbijo za glasbeno produkcijo in reprodukcijo (Društvo slovenskih skladateljev, Slovenska filharmonija, Narodni dom Maribor, Cankarjev dom, številna društva in zavodi v javnem interesu) – ob odstranitvi patine preteklega, s katerim je zaznamovano klasično koncertno življenje, bi se lahko povečalo število občinstva in se po svoji starostni strukturi tudi prenovilo. To bi omogočalo, da bi takšne ustanove lažje finančno preživele brez izdatne pomoči države, kot je to možno ob zdajšnjih sorazmerno majhnih finančnih prihodkih od prodanih kart (obisk).
Izsledki bi lahko najmočneje zaznamovali spremembo skladateljskih praks, ki bi se zmogle odpreti sodobnemu slogovnemu pluralizmu in se spoznale s konceptualno umetnostjo, tradicijo elektro-akustične glasbe, žive elektronike in alternativnimi improvizacijskimi praksami. Na ta način bi lahko prišlo do povezovanja tradicionalnih glasbenih izrazil z modernističnimi.
Ob razgrinjanju gradiva bo potrebno razrešiti tudi določene terminološke probleme, povezane z glasbo 20. stoletja in kompozicijsko-tehničnimi sistemi, kar lahko ima dolgotrajen vpliv na slovensko muzikološko stroko in glasbeno kulturo.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Vmesno poročilo,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Vmesno poročilo,
zaključno poročilo
