Projekti / Programi
Prostorska sociologija: trajnostni družbenoprostorski razvoj Slovenije v Evropi - TDRSE
01. januar 2004
- 31. december 2008
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.03.00 |
Družboslovje |
Sociologija |
|
| 5.02.00 |
Družboslovje |
Ekonomija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S210 |
Družboslovje |
Sociologija |
prostorska sociologija, socialna ekologija, trajnostni razvoj, kakovost življenja, autopoietičnost prostorskih identitet, ohranjanje naravne in kulturne dediščine, urbani sistemi, globalizacija, novi lokalizem, informacijska družba, , postmoderna, življenjski stili, odnos javno/zasebno, evropska integracija, evropski prostorski sistem
Raziskovalci (8)
Organizacije (3)
Povzetek
Razvite moderne družbe so na načelni ravni dosegle visoko stopnjo soglasja o nujnosti trajnostnega razvoja. Tudi v slovenskih razvojnih dokumentih je trajnostni razvoj eden osnovnih načel in ciljev. Vendar niti ba teoretski, še manj pa na praktični ravni ta opredelitev ni dovolj jasna. Konceptualno domišljena razprava o "trajnostnem razvoju" je torej nujna, ker se sicer lahko zgodi, da spregledamo kompleksnost in otopimo "prenoviteljsko" sposobnost tega koncepta. To je nujno tudi zaradi lažje legitimizacije praktičnih izvedb načel trajnostnega razvoja na vseh ravneh. Prvi cilj raziskovalnega programa je torej iskanje teoretsko podprtih in neposredno aplikativnih variant trajnostnega razvoja. Pri intepretaciji trajnostnega razvoja moramo poleg empiričnih dejstev o stanju okolja, o doseganji in preseganju nosilnih sposobnosti okolja, upoštevati tudi motivacijsko sposobnost posameznikov, skupin in družbe kot celote, ki obsega tako kognitivno kot vrednotno razsežnost. Zelo je pomembno strukturiranje te kompleksne zamisli in doseganje soglasja glede obsega in dinamike uvajanja trajnostnih ukrepov na sistemski ravni in na ravni življenjskega sveta. Takšno "celostno metodologijo" pa je šele treba razviti in uveljaviti. S tega vidika je smiselno trajnosti razvoj opazovati sočasno na a) analitični, b) normativni in c) strateški ravni. Pomembna kakovost takšnega trodelnega pristopa je vgrajena povratna zanka med analitskimi spoznanji in legitimizacijskimi pogoji in na tej osnovi zgrajeni strategiji dolgoročnega delovanja ključnih akterjev. Kakovosten in pester prostor ter ohranjeno okolje postajata vse pomembnejša razvojno strateška dejavnika. Raznovrstnost in bogastvo prostorskih kakovosti sodijo med najpomembnejše razvojne priložnosti v integracijskih in globalizacijskih procesih. Obenem pa je povsem očitno, da so okoljske in prostorske kakovosti ogrožene prav zaradi teh spontanih in velikokrat slabo upravljanih razvojnih procesov. Osnovni cilj raziskovalnega programa je zato analiziranje, vrednotenje in operacionalizacija družbenoprostorskih pogojev za optimalno rabo in trajno ohranitev okoljskih in prostorskih kakovosti Slovenije. Domišljeno institucionaliziran ter obenem odprt sistem urejanja prostora ter varstva narave, bi omogočil, da se izognemo že znanim pastem spontane družbene in prostorske modernizacije. Zato je smiselno raziskovanje, ki bo priskrbelo elemente za izoblikovanje in legitimiziranje dolgoročne razvojne strategije, ki bi presegla spontano (stihijsko) rabo in izrabo okoljskih ter prostorskih kakovosti Slovenije. Temeljni cilj programske skupine je torej izoblikovanje racionalnega in legitimnega razvojnega modela, ki bo konsistentno in operacionalno povezal prostorske in okoljske kakovosti Slovenije in jih umestil v nastajajoči evropski prostorski sistem. Izhajajoč iz teh teoretskih izhodišč bomo konkretno raziskovalno pozornost namenili naslednjim temam: integraciji in racionalizaciji urbanega sistema Slovenije, avtopoietičnosti prostorskih identitet, t.j. odprtosti in zaprtosti prostora na različnih ravneh, dialektiki lokalno - globalnih procesov, postmodernim družbenim konstrukcijam prostora in okolja, razreševanju konfliktnega odnosa med javnimi in zasebnimi interesi v prostoru in okolju, pogojem za nastanek "odprtega", t. j. participativnega urejanja prostora in varstva okolja, ekonomiji prostora in okolja, optimalizaciji razmerja med urbanim, podeželskim in naravnim prostorom, regionalnim izenačevanjem razvojnih možnosti, procesom prostorske mobilnosti, vlogi informatizacije pri nadomeščanju fizične mobilnosti, uveljavljanju novih, individualiziranih življenjskih stilov v prostoru, napovedovnaju bivanjskih (stanovanjskih) potreb in izbir, uvajanju evropskih kriterijev rabe prostora in varovanju narave, družbenoprostorskim razsežjem politike informatizacije, preseganja digitalne ločnice, modelom informatizacije podeželja, prenovi degradiranih urbanih in oživitvi izpraznjenih podeželskih prostorov.
Pomen za razvoj znanosti
Pred leti je v družboslovnih krogih obveljala teza o krizi sociologije, oz. sociološke epistemologije. Izhod so mnogi predvideli v odpiranju discipline in povezovanju z drugimi družboslovnimi pa tudi humanističnimi in celo naravoslovnimi disciplinami (Wallerstein, 2000). Prostorska in okoljska sociologija je bila že od svojih začetkov zelo široko zastavljena in močno povezana z mejnimi oz. sorodnimi družboslovnimi in prostorskimi disiplinami. Rezulati raziskovanja nakazujejo, da je to sicer z metodološkega vidika zelo perspektivna usmeritev smer. Vendar pa raziskovalno okolje in tudi sistemski pogoji raziskovanja, navkljub eksplicitnim načelnim usmeritvam raziskovalne politike, tega dejansko ne podpira. Razlogi so raznovrstni med pomembnješe pa se uvrščajo npr. tudi povsem neproduktivni kompetenčni spori med različnimi disciplinami. Nižja stopnja diferenciranosti in specializiranosti znanstvenih disciplin v Sloveniji je v tem kontekstu lahko tudi prednost. Ob močni vključenosti v mednarodno strokovno skupnost že od samih začetkov je ta "diferenciacijski manjko" pripomogel k odkritjem in razvoju temeljnih integralnih znanstvenih spoznanj o dolgoročnih družbeno-prostorskih razvojnih procesih. Postmoderna fragmentiranost, ki izpostavlja potrebo po integraciji raznovrstnih specialističnih disciplinarnih pristopov, je potencialno lažja v tistih okoljih, kjer še obstaja tudi personalna komunikacija med različnimi specialisti. Raziskovalni program je tako usklajen z aktualnimi teoretskimi tokovi, ki izpostavljajo potrebo po integraciji mnogih parcialnih idej in pogledov. Čeprav je to dejansko »brezupno« početje pa bodo zamisli trajnostnega razvoja brez vsaj deloma uspešne harmonizacije raznovrstnosti in disciplinarnih pristopvo ostale zgolj utopija. Izkazalo se je, da je "čezmejno" t.j. transdisciplinarno sodelovanje kljub metodološkim in organizacijskim težavam lahko deloma uspešno. Pokazalo pa je tudi da se sposobnost postmoderne refleksivnosti družbeno prostorskih procesov povečuje premosorazmerno z izobllikovanostjo skupnega razpravljalnega polja. Prostorska in okoljska sociologija tako postaja "pionirska" stroka, ker jo »teorija in praksa« sili oz. usmerja v integracijo raznovrstnih bolj ali manj intenzivnih prostorskih in okoljskih disciplin. S tega vidika je najpomembnejši rezultat raziskovalnega dela strukturiranje problemskega polja na način, ki omogoča povezavo med spoznavno teoretskim ambicioznim razskovanjem in aplikativnimi vidiki raziskovane materije. Prav transparentna redukcija raziskovalnega problema je v sociologiji oz. družboslovju nasploh velikokrat težko premostljiva ovira. Redukcija zelo kompleksnega koncepta trajnostnega razvoja je neizbežna, da lahko sploh nadaljujemo raziskovalno delo in da lahko pričakujemo tudi neposredno uporabne rezulate. Zaradi integrativne naravnanosti prostorske sociologije, so njena nova spoznanja pomembna tudi za razvoj sorodnih znanstvenih disciplin, ki se ukvarjajo s področjem prostorskega razvoja (urbanizem, arhitektura, geografija, regionalne študije, družboslovna informatika, javna uprava), hkrati pa je odlika takšnega pristopa težnja po aplikativnosti znanstvenih spoznanja na različnih ravneh prostorske organizacije družbe. S poudarkom na analizi razvojno pomembnih primerov novih pojavnih oblik časovno-prostorske in družbeno-prostorske organizacije v obliki pilotskih projektov se zanjšuje razkorak med znanstveno teoretskim nivojem in praktično aplikativnim raziskovalnim delovanjem.
Pomen za razvoj Slovenije
Z raziskovanjem specifičnega modernizacijskega primanjkljaja, ki se v slovenskem prostoru kaže tudi kot urbani primanjkljaj, smo iskali odgovor na vprašanje, pod kakšnimi pogoji lahko ta "posebnost" postane morda postmoderna razvojna priložnost Slovenije. Štiridesetletna kontinuiteta prostorske sociologije v Sloveniji je bila že v sami zasnovi izviren poskus raziskovanja vzajemnega učinkovanja družbe in prostora. Primerjalno nižja stopnja diferenciranosti družbenih podsistemov, npr. znanstvenih disciplin v Sloveniji se je skozi razvoj prostorske sociologije izkazala kot prednost, ki je pripomogla k oblikovanju integralnega pogleda na družbeno-prostorske fenomene še preden je ideja integracije raznovrstnih in specifičnih pogledov ter disiciplin postala aktualna zahteva sodobne znanosti. Soglasje o načinu doseganja tako kompleksnega družbenega cilja, kot je trajnostni razvoj, se hitro skrha, predvsem zaradi velikih legitimizacijskih težav pri operacionalizaciji implicitno nujnih dokaj radikalnih sprememb. Z raziskovanjem smo zbrali in obdelali podatke, ki kažejo na to, da je racionalna družbena legitimizacija posegov v prostor in okolje v Sloveniji nadpovprćno zahtevno delovanje. Pri načrtovanju raziskovanja smo zato precej pozornosti namenili razmerjem med tremi načini legtimiranja TR: 1) avtoriteta (država), 2) pogajanja (trg), 3) dogovarjanje (participacija civilne družbe). V slovenskih aktualnih družbenih razmerah je poudarek na legitimizacijskih procedurah tudi zgodovinsko utemeljen. Ustvarjanje družbenih pogojev za legitimiziranje postopkov je dejansko najpomembnejši pogoj optimaliziranje prostoskega razvoja in varstva okolja v Sloveniji. Zaradi intenzivnih, vse bolj globalnih družbenih in nenazadnje gospodarskih procesov, je zelo pomembno razčiščevanje kriterijev in praktično uveljavljanje presoj na osnovi katerih ugotavljamo skladnost konkretnih prostorskih projektov s trajnostnim razvojem. Visoka stopnja ranljivosti okolja v Sloveniji, specifična prostorska kultura in prav tako specifična zgodovinska dediščina pri uvajanju participativnih metod legitimizacije postavljajo visoke ovire pri doseganju tega raziskovalnega cilja. Raziskovalni rezultati, na osnovi katerih lahko presojamo stopnjo težavnosti legitimizacije izbranih razvojnih variant, so zato neposredno uporabni pri načrtovanju in usmerjanju prostorskega razvoja, nujnih sanacijah degradiranih prostorov, varovanju okolja in doseganju kakovosti življenja v Sloveniji. Legitimizacijski pogoji za preseganje »urbanega primanjkljaja«, kot ene temeljnih značilnosti slovenskega prostorskega in družbenega razvoja so bili tako ključna raziskovalna tema. Raziskovanje sodobnih prostorskih identitet in vrednotnih orientacij posameznikov in skupin je v tem kontekstu dejansko zagotavljanje ustrezne podatkovne infrastrukture. Raziskovalni rezultati potrjujejo, da je ohranjanje tradicionalnih lokalno-regionalnih identitet, ob sočasni podpori nastajanju novih prostorskih identitet, v sozvočju s trendi nadnacionalnega povezovanja. Takšna na prvi pogled nekompatibilna praksa ustvarja mžnosti za uveljavljanje trajnostne rabo prostora in okolja in narave. V okviru raziskovalnega program smo izvedli serijo konkretnih empiričnih raziskav slovenskega prostora in okolja. Raziskovali smo prostorsko mobilnosto, bivalne oz. stanovanjske preference, okoljske vidike prostorskega razvoja, komplementarne učinke razvoja in dostopa do informacijske infrastrukture, participativne prakse pri prenovi degradiranih območij, težave pri prostorskem umeščanju rizičnih tehnologij, postmoderna razmerja med urbanimi in ruralnimi prostori. Raziskovanje slovenskih prostorsko prometnih zagat smo zasnovali primerjalno z vključitvijo v evropski projekt raziskovanja trajnostne urbane mobilnosti.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
