Projekti / Programi
Sociološki vidiki trajnostnega družbenoprostorskega in kadrovskega razvoja Slovenije v Evropi
01. januar 2013
- 31. december 2016
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.03.00 |
Družboslovje |
Sociologija |
|
| 5.02.00 |
Družboslovje |
Ekonomija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S210 |
Družboslovje |
Sociologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.04 |
Družbene vede |
Sociologija |
| 5.02 |
Družbene vede |
Ekonomija in poslovne vede |
Raziskovalci (7)
Organizacije (1)
Povzetek
Dosedanje raziskovanje trajnostnega razvoja v okviru programske skupine “Prostorska in okoljska sociologija” je izpostavilo in problematiziralo velik razkorak med postavljenim ciljem in realno dinamiko njegovega uresničevanja. Ugotovljeni so bili tudi nekateri razlogi zastojev pri implementiranju tega relativno radikalnega koncepta. Okoljski okviri so bolj ali manj dani in fizično določeni oz. zamejeni, zato jih je treba predvsem varovati, težko jih “razvijamo”. Grajeni prostor sicer lahko razvijamo, vendar to poteka v zelo dolgih časovnih dimenzijah. Zato ima razvojna, trajnostno usmerjena politika relativno malo manevrskega upravljalskega prostora. Za pospešitev tega procesa je zato v raziskovalno polje poleg okoljskih in prostorskih virov smiselno vključiti tudi “človeške vire” (manpower resources). Radikalne spremembe dosedanjih netrajnostnih vzorcev in rutin so malo verjetne. Brez ustrezne prilagoditve tega gnetljivega vira, bo trajnostni razvoj ostal prazno politično geslo (buzz word) s kratkotrajnim mobilizacijskim potencialom. Od ljudi “stare šole”, okostenelih in zato inertnih institucij težko pričakujemo entuziastično uvajanje radikalnih trajnostnih razvojnih modelov. Drugi razlog zaradi česar je v okoljske in prostorske študije trajnostnega razvoja smiselno vključiti tudi raziskovanje človeških virov, so nove zaposlitvene možnosti, ki jih omogoča uvajanje trajnostnih inovacij. Ta možnost je z vidika politične legitimnosti verjetno najbolj obetavna promocija trajnostnega razvoja. Zaposlitvene priložnosti trajnostnega razvojnega modela so že realna možnost, ki pa se bo zelo verjetno še močno povečala. Varovanje okolja v tej perspektivi ni samo zaviralna okoliščina mnogih razvojnih projektov, pač pa razvojna priložnost, k ustvarja nova delovna mesta. Še očitnejši je zaposlitveni potencial trajnostnega urejanja in načrtovanja prostora, še posebej, če v tem sklopu upoštevamo vse, tako imenovane prostorsko intenzivne (infrastrukturne) podsisteme, kot so, promet, telekomunikacije, energetika, gradbeništvo, rudarstvo, kmetijstvo ipd. Pod pogojem, da trajnostna razvojna preusmeritev ni zgolj začasno politično geslo, pač pa resna dolgoročna razvojna perspektiva, ni pretirana ugotovitev, da bo “zaposljivost” v prihodnje bistveno odvisna od ustreznosti trajnostnim kriterijem. Upoštevajoč nizko stopnjo operativnosti političnega podsistema, predvsem za legitimno uvajanje sprememb, je smiselno preučevati tudi scenarije, v katerih je trajnostni razvoj omejen zgolj na začasne retorične učinke, realni družbeni procesi pa bodo še vedno pretežno odvisni od kratkoročno delujoče “nevidne roke”. Ključno raziskovalno vprašanje je torej, kako “človeški viri” vplivajo na uresničljivost okoljskih in prostorskih dimenzij trajnostnega razvoja. V tem okviru je prioriteta še raziskovanje prostorske mobilnosti in legitimizacija rizičnih tehnologij.
Pomen za razvoj znanosti
Raziskovanje »trajnostnega razvoja (TR) v okoljsko prostorskih in izobraževalnih ter zaposlitvenih sistemih« odpira mnoge teoretske in razvojne dileme, s katerimi smo se bolj ali manj podrobno ukvarjali. Legitimizacijski in s tem povezan izvedbeni primanjkljaj je eden pomembnejših razlogov, zaradi katerega nova razvojna paradigma ne uspeva nadomeščati netrajnostne, (neo)liberalne paradigme. Zastoj krepijo nerešene konceptualne dileme med katerimi je posebej akutalno vprašanje, kako uskladiti funkcionalne pragmatične razvojne vidike z etično presojo. Tehnologija demonstrira predvsem instrumentalno učinkovitost, t. j. sposobnost delati stvari. Težje pa je najti nedvoumni odgovor na vprašanje, ali to kar počnemo prestane etično presojo. V tem kontekstu se množijo presoje, da pretežno na tehnologiji in trgu oprta razvojna paradigma ni vzdržna, ker si ni mogoče predstavljati njene globalizacije, ne da bi se spremenili nekateri elementi, ki so bistveni pogoj njene učinkovitosti. Tu se seveda odpira temeljna razprava o kredibilnosti in legitimnosti “nove velike zgodbe”, ki je vsaj deklarativno nova univerzalna razvojna paradigma. Razprava naj bi bila, kljub visoki kompleksnosti, kar najbolj vključujoča, torej naj bi povezano, v najbolj ambicioznih predstavah, celo celostno obravnavala spoznavne, socialne, kulturne, ekonomske, tehnološke in etične razsežnosti razvoja v globalnem okviru. V tako širokem razpravljalnem prostoru je smiselno že v izhodiščih preveriti, kakšno vlogo imajo pri širjenju, legitimizaciji in implementaciji radikalnih idej TR tradicionalni mehanizmi produkcije in reprodukcije aktualnih družbenih sistemov, npr. izobraževalni sistem. To je seveda izredno obsežen in zapleten projekt, ki smo se ga lotitili »krožno«, ker ga je praktično nemogoče izpeljati linearno od »imaginarnega« začetka do nedoločljivega konca. Če se ga lotimo po pravilih modernistične analitične racionalnosti, t. j. selektivno po posameznih elementih, se že v izhodišču odpovemo celoviti refleksiji in s tem tudi integralnem prepoznavanju prepletenih razvojnih dilem. Problem analitičnega redukcionizma je sicer generična epistemološka težava vseh raziskovalnih in interpretativnih pristopov, ki ga je mogoče do določene mere ublažiti, če se vklopi refleksivnost, kot kritiški mehanizem modernih družbenih sistemov. Ta mehanizem prispeva povratne informacije o delovanju posameznikov in institucij. Še posebej zanimiva je ugotovitev, da je tudi »refleksivnost podvržena refleksivnosti«, zaradi česar nastane stalni tok ponavljajočih preizpraševanj in preverjanj smiselnosti in učinkovitosti delovanja. Krepitev refleksije je smiselna tudi zato, ker zmanjšuje vpliv ideoloških recidivov. Smiselna pa je tudi analiza analize, torej sociologija sociologije, znanost o znanosti. Tu raziskovanje TR naleti na metodološki problem. Refleksivno precesiranje neskončnega toka informacij se načeloma nikoli ne ustavi, ker je to ciklični proces stalnega obdelovanja in preverjanja informacij. Zato vključevanje trajnostnih vsebin v izobraževalni sistem skoraj naizbežno pristransko oz. redukcionistično. To vpliva na razvoj človeških virov na področju TR in na splošni ravni. Ta problematika se konkretno dotika razvoja kompetenc, razumevanje razlik in sorodnosti med profesionalnimi disciplinami, sodelovanjem med delodajalci in izobraževalnimi institucijami, ter odnosom med posameznikovim znanjem, njegovo formalno izobrazbo in delovnim mestom. Za razumevanje teh vprašanj je pomembno poznavanje tranzicije mladih iz sfere izobraževanja na trg dela.
Pomen za razvoj Slovenije
Raziskovalni program podpira pristope, ki predpostavljajo, da je trajnostni razvoj (TR) produktivna sinteza družbenih (kulturnih), okoljskih in ekonomskih ukrepov in predstavlja edino kontinuirano aktivnost v Sloveniji, ki povezuje naslednje problematike: Konceptualni premisleki TR: Pomembni premiki, ki so v teoriji poimenovani »participatorni obrat«, se kažejo na relaciji »stroka – javnost«, kjer pokroviteljsko elitističen odnos »strok« do »laičnih« skupin (javnosti) zamenjuje bolj vključujoč, partnerski odnos. Ekologija. Ekološke premisleke je vodila teza o pomanjkanju refleksivnosti in vpetosti ekoloških konceptov v neoliberalni model razvoja. V imenu okoljevarstvenih ciljev se vzpostavljajo nove in poglabljajo obstoječe hierarhije, s čimer se zelenim politikam odvzema dimenzija socialne pravičnosti, enakosti obravnave in širše demokratične participacije. Urbanizacija. Nadaljevali smo raziskovanje procesov urbanizacije, tipologij poselitve in dilem na relaciji ruralno - urbano okolje, urbanih trendov in dinamike v lokalnih slovenskih okoljih ter tovrstne sociološke značilnosti reflektirali v kontekstu sodobnih globalnih, tudi ekoloških (mega)trendov. Proučevanje »klasičnih topik TR«. Gre za ustaljene teme, kot so trajnostna mobilnost, prometne politike, ravnanje z jedrskimi odpadki, vključevanje javnosti v diskusije o rabi, umeščanje objektov v prostor, urbano prenovo, razvoj visokotehnoloških in ekoloških bivanjskih objektov itd., kot tudi nekatera novejša družbena vprašanja. Integrativno, večravensko raziskovanje mobilnosti. Raziskujemo družbene neenakosti in moči, družbeno vključevanje in izključevanje, marginalizacijo ranljivih družbenih skupin, zlasti položaj beguncev, migrantov in etničnih manjšin. Razvoj človeških virov in razvoj kompetenc, kar je povezano z vzpostavljanjem sistemov izobraževanja in zaposlovanja . Programska skupina povezuje raziskovanje v Sloveniji z mednarodnim okoljem. Rezultati so objavljeni v številnih znanstvenih revijah in monografijah, na mednarodnih in domačih konferencah, simpozijih ter srečanjih ekspertnih skupin na področjih okoljskih, ekoloških, prostorskih, izobraževalnih in kadrovskih tematik. Kot gostujoči (so)uredniki smo pripravili več tematskih številk in se vključevali v mednarodne projekte.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
