Loading...
Projekti / Programi vir: ARRS

Biografije, mentalitete, epohe

Obdobja
Raziskovalna dejavnost

Koda Veda Področje Podpodročje
6.01.00  Humanistika  Zgodovinopisje   
6.07.00  Humanistika  Literarne vede   
Vrednotenje (pravilnik)
vir: COBISS
Raziskovalci (11)
št. Evidenčna št. Ime in priimek Razisk. področje Vloga Obdobje Štev. publikacij
1.  30272  dr. Pavlina Bobič  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2009 - 2012  70 
2.  03471  dr. Stanko Granda  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2010 - 2014  1.069 
3.  10900  dr. Igor Grdina  Zgodovinopisje  Vodja projekta/programa  2009 - 2014  1.628 
4.  08466  dr. Dušan Kos  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2009 - 2012  187 
5.  11963  dr. Mateja Matjašič Friš  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2009 - 2011  131 
6.  21446  dr. Mateja Ratej  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2013 - 2014  472 
7.  11698  dr. Petra Svoljšak  Humanistika  Raziskovalec  2009  557 
8.  28441  Katja Škrlj  Zgodovinopisje  Mladi raziskovalec  2009 - 2012  35 
9.  27514  dr. Petra Testen Koren  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2011 - 2014  241 
10.  04305  dr. Andrej Vovko  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2009 - 2010  1.564 
11.  30800  dr. Neža Zajc  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2011 - 2014  244 
Organizacije (1)
št. Evidenčna št. Razisk. organizacija Kraj Matična številka Štev. publikacij
1.  0618  Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti  Ljubljana   5105498000  58.435 
Pomen za razvoj znanosti
Program Biografije, mentalitete, epohe je za razvoj znanosti pomemben na dva načina: 1. s tem, da v okviru kulturnozgodovinske in primerjalne paradigme preučuje in tematizira določeno problematiko (tj. slovenski prostor ter njegovo povezanost z evropskim); 2. s tem, da odpira nove perspektive v raziskovanju in tematizaciji več- in meddisciplinarne problematike, ki je sodobno utemeljeni historiografiji imanentna. Program s svojo usmerjenostjo k preučevanju zgodovine slovenskega prostora zapolnjuje v mednarodnem okolju deficitarno tematizirano problematiko. Slovenski primeri (osebnosti, dogodki, razvojni procesi) so doslej bili le izjemoma zastopani v vzorčnih študijah, saj je bila slovenska zgodovina zaradi insularnega pristopa k raziskovanju le pri obravnavi posameznih vprašanj (npr. pokristjanjenje, zgodnji srednji vek, reformacija, doba meščanov) navzoča v evropski tematizacijski mreži. Že načeloma pa je krajevno ali regionalno ozko zamejeno obravnavanje posameznih vprašanj epistemološko vprašljivo, saj onemogoča celovito razumevanje obravnavane problematike. Program zato na poseben – izviren – način povezuje biografsko raven z mentalitetno; hkrati pa z navezavo na pojem epoha ohranja stik s tradicionalnejšimi pojmovanji zgodovine. Več- in meddisciplinarno preučevanje zaradi svoje kompleksnosti v začetku teži k iskanju paradigmatskih »vzorčnih primerov«. V zgodovinopisju, ki je navezano na personalno, temporalno in lokacijsko konkretnost, je vzpostavljanje poti k več- in meddisciplinarnemu preučevanju v veliki meri odvisno od narave virov. Kulturna zgodovina, ki se od ostalih zgodovinarskih raziskovalnih paradigem že tradicionalno loči po kar najširšem razumevanju pojma zgodovinski vir, je zaradi upoštevanja tekstov in podob (v smislu kar najširših opredelitev obeh pojmov pri W. J. T. Mitchellu) odprta k več- in meddisciplinarnosti ter h komparativnosti. Še več: v nezanemarljivi meri vse te pristope sama vsebuje in se na njih tudi konstituira. Kljub takšni odprtosti pa ima jasna konceptualna in metodološka izhodišča, ki ji zagotavljajo znanstvenost; tako ne prihaja do nereflektiranega mešanja paradigem posameznih ved. Z obema osrednjima poudarkoma program utira nova pota v historiografskem raziskovanju. Hkrati pa ne trga kontinuitete, ki je za zgodovino kot vedo o človeku v času bistvena. Nove perspektive ne težijo k izpodrinjanju ali k mehaničnemu dopolnjevanju tradicionalnih, ampak k dialologu oziroma polilogu z njimi. Na tak način tudi zgodovinarsko raziskovanje jasno pokaže svojo imanentno vpetost v zgodovino. To pa odpira prostor tudi za metazgodovinsko tematizacijo preučevanih vprašanj, ki je pomembna za znanstveno verifikacijo rezultatov. Zgodovinar lahko verodostojnost svojega dela, ki ne more sloneti na paradigmah t. i. eksaktnih disciplin, okrepi samo s tem, da odpre vrata v »svojo delavnico«, tj. da eksplicitno predstavi lastna razumevanja in način dela. Teorija in zgodovina zgodovine torej nista sama sebi namen. Program si zastavlja nalogo preučiti doslej še neuporabljene, deloma celo nedostopne vire. Zgodovinski viri so preučevani in uporabljeni v okviru na Slovenskem novega primerjalnega koncepta in ne insularno. Program pomembno razširja teoretske okvire zgodovinopisja na Slovenskem. Program pomembno razširja nacionalno in mednarodno pomembno podatkovno zbirko Slovenskega biografskega leksikona na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ki je temeljnega pomena tako za zgodovinarske raziskave kot tudi za raziskave zgodovine vseh vej znanosti na Slovenskem, v mnogih posameznih primerih pa tudi širše. Uporaba doslej nedostopnih virov na neposredno pripomore k ustvarjanju nove zgodovinske vednosti. Hkrati omogoča verifikacijo in opredeli potrebnost revizije dosedanjih zgodovinarskih raziskav. Kot podlaga obravnave posameznih »primerov« morejo posamezne zbirke vplivati tudi na razumevanje splošnejše problematike.
Pomen za razvoj Slovenije
Pomen realizacije programa Biografije, mentalitete, epohe za razvoj Slovenije je velik zaradi usmerjenosti k modernizaciji historiografije. V Sloveniji zgodovina ni zgolj zakladnica izkušenj in prostor dialoga/poliloga, temveč predvsem območje nesporazuma ter iskanja utemeljitev za današnje sodbe in ravnanja. Za takšno stanje je v veliki meri soodgovorno zgodovinopisje s svojo nereflektiranostjo in generiranjem identifikacijskih – bodisi afimrativnih bodisi negatorskih – predstav. Program v slovenski duhovni prostor vnaša nove pobude; ker ne gre za kopiranje in akomodacijo, ampak le za upoštevanje drugod pridobljenih izkušenj, umešča slovensko historiografijo v širši kontekst oziroma poliloško mrežo. To še zlasti velja za njegovo komparativno komponento. Konceptualna in metodološka inovativnost članov skupine, ki ni uniforma, ampak globoko individualna, seveda ni pomembna samo za zgodovinopisje, ampak tudi za druge discipline, saj gre za tematsko kar najširše zasnovan program. Vednost o dejavnosti posameznih osebnosti in o mentalitetah je pomembna za sleherno načrtovanje (znotraj posameznih strok in sektorjev modernega javnega življenja); tako delo skupine dobiva tudi povsem pragmatično razsežnost. Ker je poseben poudarek dan več- in meddisciplinarni obravnavi dejavnosti posameznih osebnosti ter primerjalnemu raziskovanju mentalitet in epoh (tako na sinhroni kot diahroni osi), je program – za razliko od večine zgodovinarskih raziskav v Sloveniji, ki so tako prostorsko kot časovno insularnega značaja – pomemben zaradi možnosti tipološkega preučevanja. Za Slovenijo kot razmeroma majhen prostor je odprtost znanstvenega raziskovanja tudi v nacionalnih vedah nujna: tematizirani pojavi, tako procesi kot dogodki, šele v širši perspektivi dobijo mero vrednosti. Raziskovanje doslej prezrte problematike ter vključevanje novih pristopov samo po sebi pomeni veliko obogatitev slovenskega historiografskega prostora, vsaj deloma pa tudi prostora drugih disciplin. S tem že znani podatki vstopajo v novo, gostejšo informacijsko mrežo. Ker je program usmerjen tudi k doslej na Slovenskem deficitarnim biografskim študijam, pomeni njegovo izvajanje ne samo modernizacijo temeljnih zgodovinarskih raziskav, ampak tudi vzpostavljanje možnosti zanjo. Veliko paradigmatska nesodobnost slovenske historiografije, ki je še vedno v veliki meri zaposlena s političnoideološkimi vprašanji in delitvami, ne pa s konceptualnim in metodološkim posodobljenjem, je mogoče kratkoročno omiliti le na posameznih sektorjih, zlasti na temeljnih. Na tistih segmentih zgodovinarskega raziskovalnega dela, ki so odvisni od fundamentalnih raziskav, je modernizacija na znanstveni ravni nujno poznejša. Program Biografije, mentalitete, epohe je z vsemi svojimi tremi osrednjimi tematskimi poudarki namenjen prav večplastnemu preučevanju temeljnih problemov zgodovine. Od njegovega uspeha je v mnogočem odvisna sama možnost za modernizacijo historiografskega raziskovanja v Sloveniji. Uresničevanje programa vzpostavlja celovito zgodovinsko kulturo. S historizacijo preteklega dogajanja omogoča, da se to ne more nereflektirano izrabljati oziroma zlorabljati za dnevnopolitične cilje, kar se v Sloveniji pogosto počne. Z opozarjanjem na kompleksnost sleherne identitete širi neintegralistično razumevanje tega pogostokrat uporabljanega pojma. Gre za to, kar je že Lucien Febvre opredelil kot jedro zgodovinarskega dela: širjenje poznavanja različnih možnosti človeškega življenja v različnih kulturnih krogih, obdobjih in geografskih prostorih ter seznanjanje z njimi. Na tak način se tudi na mikroravni in ob konkretnem zgodovinskem gradivu potrjuje tehtnost opozorila Marca Blocha, da obstaja samo obča zgodovina. Uresničevanje programa omogoča seznanjanje zgodovinarjev od drugod s problematiko slovenskega prostora in njegove kulture.
Najpomembnejši znanstveni rezultati Letno poročilo 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, zaključno poročilo, celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati Letno poročilo 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, zaključno poročilo, celotno poročilo na dLib.si
Zgodovina ogledov
Priljubljeno