Projekti / Programi
Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990
01. januar 2013
- 31. december 2016
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| 5.05.00 |
Družboslovje |
Pravo |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H250 |
Humanistične vede |
Sodobna zgodovina (od leta 1914) |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.01 |
Humanistične vede |
Zgodovina in arheologija |
| 5.05 |
Družbene vede |
Pravo |
Raziskovalci (8)
Organizacije (1)
Povzetek
Slovenija je edina članica EU, ki je v 20. stoletju doživela tri totalitarne režime: nacizem, fašizem, komunizem. Komunistični režim je trajal najdlje: od konca druge svetovne vojne do prvih demokratičnih volitev aprila 1990, ko so se opozicijske politične stranke združile v DEMOS. Je tudi veliko manj raziskan. EU – in Slovenija kot njen del – temelji na skupnih vrednotah, kar pomeni svobodo, demokracijo ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Poudarek programa bo pretežno na številnih kršitvah osnovnih človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji med in po drugi svetovni vojni vse do leta 1990. Namen je, na isti ravni kot sta že obdelana nacizem in komunizem, omogočiti širok pristop k problemom, ki jih je povzročil komunizem v Sloveniji.
Komunistični režim je prišel na oblast v Sloveniji leta 1945 s pomočjo revolucije, ki je potekala vse od leta 1941 naprej. Komunistična partija je videla v okupaciji edino možnost, da si prilasti oblast. Zato je ustanovila krovno organizacijo, Osvobodilno fronto, ki je monopolizirala upor proti okupatorju, kar je povzročilo državljansko vojno. Takoj po vojni so se začeli množični poboji vrnjenih domobrancev, pa tudi likvidacije ideoloških nasprotnikov, montirani sodni procesi proti dejanskim in namišljenim nasprotnikom, obstajala so koncentracijska in delovna taborišča, prišlo je do številnih zaplemb premoženja in do obvezne oddaje pridelkov. Mnogim so bile odvzete osnovne človekove in državljanske pravice, tudi volilna pravica, mnogi pa so bili pregnani iz domačega kraja, med njimi številni člani nemške in madžarske manjšine. Sodišča so takoj po vojni izrekala izredno visoke kazni, tudi smrtne, obsojala pa so tudi na prisilno delo, konfiskacijo premoženja itn. Pod posebnim udarom je bila Katoliška cerkev, ker je bila edina organizirana sila zunaj partije in vse do leta 1990 sovražnik številka ena. Vrstili so se številni sodni procesi in administrativni postopki proti kleru. Tudi procesi proti premožnejšim kmetom, tim. »kulakom«, ki so potekali predvsem v letih 1949-1951, so bili politično motivirani. Šlo je namreč za kolektivizacijo kmečke zemlje.
Po vojni se je komunistična oblast razširila na vsa področja javnega življenja (političnega, družbenega, kulturnega, verskega in gospodarskega). Princip delitve oblasti ni veljal, tudi sodstvo je bila podrejeno komunistični oblasti. Formalno ustanavljanje političnih strank ni bilo dovoljeno, opozicija je bila izključena iz političnega procesa in ni bilo enakosti pred zakonom, svobode govora ali tiska. Večji del premoženja je bil zasežen. Režim se je opiral na tajno politično policijo (Oddelek za zaščito naroda (Ozna), ki je bila ustanovljena leta 1944, od začetka leta 1946 naprej Uprava državne varnosti (UDV, Udba) in od leta 1966 Služba uprave državne varnosti). Ozna/Udba je s svojimi zaposlenimi agenti in z neuradnimi sodelavci nadzirala vsakdanje življenje ljudi. Nastala je nova komunistična elita, ki je imela številne privilegije.
Pomen za razvoj znanosti
Obravnavanje problematike komunističnega nasilja v Sloveniji je bilo doslej v slovenskem zgodovinopisju močno zapostavljeno, saj so se s tem ukvarjali le posamezni zgodovinarji. Poleg tega pa se je neodvisna znanstvena raziskava komunističnega režima začela sorazmerno pozno. Študijski center za narodno spravo si je zastavil kot prioritetno nalogo pristopiti k proučevanju te problematike sistematično ter tako prispevati k odkrivanju novih zgodovinskih dejstev na tem področju. Študije, ki izhajajo v knjižnih zbirkah »Revolucionano nasilje« in »Totalitarizmi – vprašanja in izzivi« so pripomogle k boljšemu pregledu vojnega in povojnega časa na slovenskem ozemlju oz. v Republiki Sloveniji. Z raziskovanjem in analizo manj znanega ozadja, vzrokov in posledic kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin med letoma 1941 in 1990 na slovenskem ozemlju smo prispevali k odkrivanju novih zgodovinskih (in pravnih) dejstev in spoznanj na raziskovalnem področju. Ta so pomembna tako za zgodovinsko stroko kot tudi za druge znanstvene discipline, predvsem za pravo. To omogoča globlje in širše poznavanje in razumevanje problematike kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 20. stoletju. Pomembno je spodbuditi zavedanje, da človekove pravice in temeljne svoboščine niso same po sebi umevne in dane enkrat za vselej, ter si prizadevati, da se kršitve ne bi več ponavljale. Člani programske skupine smo z dosežki seznanjali tako strokovno kot tudi širšo javnost. Organizirali in sodelovali smo na znanstvenih srečanjih doma in v tujini, objavili veliko znanstvenih prispevkov in znanstvenih monografij. Nova spoznanja in ugotovitve so tako dragocena pomoč različnim raziskovalcem in ustanovam ter prispevek k razvoju zgodovinske stroke.
Pomen za razvoj Slovenije
Ker je za vsako državo, tudi za Slovenijo, predvsem tudi za uspešnost spravnega procesa pri nas, potrebno poznavanje zgodovine, so ključnega pomena premiki na področju raziskav polpretekle zgodovine. V času totalitarnega režima je bilo zgodovinopisje orodje v rokah oblasti. Prav zaradi tega je potrebno marsikatera poglavja na podlagi arhivskega gradiva, ki je postalo dostopno šele v zadnjih letih, na novo raziskati in upoštevati tudi tisto, kar je bilo sicer znano, pa ni našlo poti v takratno zgodovinopisje. Ronaldis Racinskas, direktor internacionalne komisije, ki je proučevala nacistični in sovjetski režim v Litvi, je v zborniku, ki ga je izdala Slovenija po predsedovanju, opozoril na dvojna merila pri proučevanju nacionalsocializma in komunizma. Programska skupina je iz tega razloga posvečala posebno pozornost teoretičnemu preučevanju totalitarizmov, postavila je katalog skupnih značilnosti, ker je bistveno, da totalitarne režime in pojave ocenjujemo po enakih kriterijih. Ta je podlaga za preučevanje konkretnih primerov. Prav tako je potrebna tudi natančna opredelitev in razlaga temeljnih pojmov, za kar si člani programske skupine v svojih razpravah prav tako prizadevajo. Zgodovinopisje je potrebno otresti ideološke navlake. Posebno poglavje so prav množične kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav na tem področju je programska skupina zorala ledino, saj te kršitve med in po vojni še vedno niso dovolj raziskane. Rezultati programa prispevajo k razvoju zgodovinske stroke ter vplivajo na druga področja – med drugim na pravo, izobraževanje, politiko, sociologijo, izrazoslovje itn. –, ki se ukvarjajo z raziskovanjem značilnosti totalitarnih sistemov ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Programska skupina sistematično raziskuje medvojno revolucionarno nasilje po pokrajinah in s tem prispeva k boljšemu razumevanju dogajanja na določenih področjih. Do sedaj je obdelana že Gorenjska, delno že Primorska – in sicer Goriška in Vipavska, raziskava ostalih predelov se pripravlja – in prav tako je že raziskano revolucionarno nasilje v Ljubljani, ki je ključnega pomena, ker se je tam tudi začelo. Številne kršitve človekov pravic in temeljnih svoboščin po koncu druge svetovne vojne kot tudi posledice izvajanja totalitarnih ukrepov še niso dobro raziskane. Tukaj se raziskave osredotočajo na umore, na montirane sodne procese in na preganjanje Katoliške cerkve in kmete, pa tudi na pobege preko meje. Zato daje zasnova raziskovalnega programa Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990 podlago za popravo krivic, možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije ter dosego narodne sprave. Nova spoznanja in dejstva so pomembna za izobraževalni in vzgojni proces, saj vplivajo na zavest šolajoče mladine o nujnosti spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, predvsem z namenom, da se takšne kršitve ne bi več ponovile. Vse to in seznanjanje širše javnosti z novimi ugotovitvami pa vpliva tudi na razvoj nacionalne kulturne dediščine in nacionalne identitete. Poudariti je tudi potrebno, da je zelo pomembna tudi mednarodna povezanost članov programske skupine Študijskega centra za narodno spravo s sorodnimi inštitucijami po Evropi, tako tudi z Evropsko platformo spomina in vesti, pa tudi s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Da so prispevki dostopni tudi širši javnosti izven slovenskih meja, jih objavljamo tudi v tujih jezikih, tako v angleščini, nemščini in italijanščini. Objavljamo jih pa ne samo v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Slovenske izkušnje je potrebno postaviti v širši, evropski prostor, delati primerjave in ugotoviti razlike. Vse to z ciljem, da se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so bile značilne v totalitarni preteklosti, ne ponovijo.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2013,
2014,
2015,
zaključno poročilo
