Projekti / Programi
01. januar 2004
- 31. december 2008
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 5.01.00 |
Družboslovje |
Vzgoja in izobraževanje |
|
| 5.03.00 |
Družboslovje |
Sociologija |
|
| 5.09.00 |
Družboslovje |
Psihologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| P001 |
Naravoslovno-matematične vede |
Matematika |
| S270 |
Družboslovje |
Pedagogika in didaktika |
pedagogika, učenje, kognicija, šolstvo, evalvacija, didaktika, družba, struktura, nacionalna identiteta, filozofija vzgoje, epistemologija, etika, ideologija, spolna razlika, jezik in komunikacija, argumentacija
Raziskovalci (16)
Organizacije (1)
| št. |
Evidenčna št. |
Razisk. organizacija |
Kraj |
Matična številka |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
0553 |
Pedagoški inštitut |
Ljubljana |
5051614000 |
7.042 |
Povzetek
Program "Edukacijske raziskave", ki ga opravlja deset raziskovalcev Pedagoškega inštituta, poteka na področju zelo kompleksne tematike, ki jo tu označujemo samo v poglavitnih hipotezah in smereh raziskovanja. V temeljnem sklopu, kjer se manjši del raziskav odvija tudi v povsem avtonomnem delu posameznih raziskovalcev, gre za razvijanje ved, kot so pedagogika, filozofija, sociologija, psihologija, lingvistika, antropologija - vse s poddisciplinami in interdisciplinarnimi preseki z osrednjim področjem ("educational theory"). Pedagoški proces temelji na predstavah o tem, kaj je znanje, kako je mogoče znanje pridobiti in kako ga posredovati. V preteklosti so med seboj tekmovala različna pojmovanja procesa, v katerem posameznik pridobiva znanje. Grobo bi ta pojmovanja lahko razdelili na dve veliki skupini. Prva skupina je osredotočena na "notranje" izvore znanja, druga pa na njegove "zunanje" izvore. Kljub tudi ostrim nasprotjem med pristopoma, pa sta oba produktivna. Filozofija vzgoje se osredotoča na analizo pojmov in konceptov, teorij in specifičnih tipov diskurzov edukacijskih ved. V tem polju najdemo vrsto konceptualnih izhodišč v filozofskih disciplinah, od estetike do logike in socialne filozofije. V ta sklop uvrščamo tudi kritično analizo učinkov globalizacije na vzgojo in izobraževanje.
Ker šolska (kot vsaka družbena) dejavnost temelji na jezikovni rabi, si sploh ni mogoče zamisliti obravnave pedagoške prakse, ki ne bi upoštevala in kot konstitutivne komponente vključevala tudi novih dognanj (epistemoloških in metodoloških) na področju rabe jezika in govora, zlasti jezikovne pragmatike in argumentacije (retorika). V sociološki perspektivi določamo strukturne determinante vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, ki opredeljujejo propulzivnost ali implozivnost razvoja vzgoje in izobraževanja v pogojih informacijske, učeče se družbe. V tem segmentu namenjamo pozornost tudi navezavam edukacijskih raziskav na ženske študije in s tem vprašanjem enakosti spolov. Drug vidik je vprašanje o tem, na katerih ravneh se najbolje uveljavlja transformacijski antropološki koncept šole. Ni širokega soglasja o tem, kaj vse sodi med vrednote, ki naj bi jih šola prenašala, niti o tem, kako in kdaj naj bi se te vrednote poučevalo. Kakšna je temeljna narava vrednot, kakšno je razmerje med javnimi in zasebnimi vrednotami. Kako vzgajati in obenem "razvijati kritično moč razsojanja", ki je prav tako eden od zakonsko zapisanih ciljev osnovne šole. Kako je mogoče učiti vrednote, kako posredovati stališča in pripravljenosti za delovanje, ne da bi izvajali "indoktrinacijo". To so vprašanja, kjer se teorija izrazito srečuje z izzivi pedagoške prakse. Posebni vidiki obravnave so: položaj otroka in status njegovih pravic v izobraževalnem procesu, urejanje pravic in dolžnosti, posebnosti pravic kot dolžnosti (da mora hoditi v šolo), problematika zastopanja otroka, ko se znajde v konfliktu s šolo in starši, participacija otroka v procesih odločanja, spet predvsem v šolskem prostoru. Glede na razvoj muzejske pedagogike v svetu v programu tej razmeroma novi disciplini odpiramo prostor z namenom proizvodnje uporabnih rezultatov za muzeje in šole. Bolonjska deklaracija prinaša niz novosti, ki pomenijo tako odpiranje akademskega prostora kakor tudi nevarnost prehitrega, instrumentalnega in uporabniškega prilagajanja visokošolskega izobraževanja trgu delovne sile. Obravnavali bomo pozitivne novosti in nevarnosti, na katere upravičeno opozarjajo v sociologiji izobraževanja, teorijah globalizacije, razpravah o evropski dimenziji izobraževanja, razpravah o "postmodernem stanju" itn. Vse naštete (in nenaštete) točke teoretskih vidikov in smeri pa je treba razumeti v povezavi s prakso v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu, v katerem poteka implementacija reforme in druge spremembe v sistemu. Raziskovalno delo v programu, ki je jedro vsega raziskovalnega dela Pedagoškega inštituta, se bo navezovalo na vrsto aplikativnih in empiričnih raziskav, evalvacij ipd., ki
Pomen za razvoj znanosti
V epistemološko podprti sintezi se je kot prevladujoči »model« razvijanja družboslovja in s tem tudi edukacijskih ved uveljavil pluralizem parcialnih teorij, ki vsaka zase ne pretendirajo na zaobseganje celote, še manj pa, da bi jo določile s kakršnimkoli monističnim principom. To teoretsko ozadje je skupaj z vse kompleksnejšimi problemi družbe (ki prehaja iz industrijske v postindustrijsko ta informacijsko družbo, ta pa v fazo tim. ubiquitous computing), z eksplozivnim razvojem izobraževanja, še zlasti v šestdesetih letih, ustvarilo ugodna tla za skokovit razvoj edukacijsksih raziskovanj. Raziskave procesov učenja, spoznavanja in družbene distribucije znanja sestavljajo eno najhitreje rastočih področij družboslovnega raziskovanja. Razdeljene so na več disciplin, na spoznavne vede, lingvistiko, antropologijo, edukacijske vede, epistemologijo in sociologijo. Vendar je pomembnejše to, da ob hitrem prodoru ved, ki se ukvarjajo z vlogo informacijskih tehnologij pri ustvarjanju znanja, omenjene raziskave poglabljajo vednost o vlogi, ki jo imajo pri ustvarjanju znanja človeški intelekt, ustanove, kulture in družbe. V prihodnjem razvoju znanosti bodo imele raziskave človeškega intelekta in družbene posredovanosti znanja izjemno mesto, saj bo naraščala potreba po kritični refleksiji o informacijskih sistemih. Seveda pa ne pozabljamo na področje, ki je samo bližje »ne-eksaktnim« paradigmam znanja, a je njegov zgodovinski in aktualni vir, ko gre za določanje samega koncepta znanosti. Zato vidimo pomemben prispevek tudi v razvijanju filozofije vzgoje kot znanstvene discipline in kot univerzitetnega študijskega predmeta. Raziskovalni program bo vplival na razvoj relevantnih področij znanosti oziroma strok, saj bo z inovativnimi kombinacijami teoretskega in empiričnega pristopa pomagal oblikovati konceptualni aparat, ki bo lahko kos novim edukacijskim zahtevam, tj. da jih bo primerno reflektiral in izsledke pomagal posredovati v prakso. Zato vidimo prispevek tudi v profilu interdisciplinarnosti, preči več teoretskih polj in črpa iz tistih tokov in pristopov, ki omogočajo različne osvetlitev in zamejitev za edukacijo relevantne problematike, s tem pa razvijanje nalogi primerne metodologije. Program se neposredno navezuje na prioritete Evropske komisije na področju raziskovanja: (1) na temo »ženske in znanost« kot eno od jedrnih dejavnosti Evropske komisije v raziskovanju; (2) na skrb za enakost med spoloma, kot jo definira Evropska komisija. Sicer pa bodo naši rezultati prinesli nova znanstvena spoznanja o vzgoji in izobraževanju in omogočili prenovljen pristop k razumevanju ter razlagi modelov vzgoje in izobraževanja. Sodobne edukacijske znanosti tudi razkrivajo smisel simbolnega, komunikativnega delovanja. Takšno delovanje vseh akterjev v sistemu in okolju sistema šele omogoča optimalni razvoj ustanov, kakršen je šolski in vzgojno-izobraževalni sistem slovenske države. Računamo tudi na nadaljevanje rezultatov na posebnem področju muzejske pedagogike kot specifične, interdisciplinarno zasnovane znanstvene vede.
Pomen za razvoj Slovenije
Razvoj slovenske države in družbe bo v prihodnjih desetletjih nedvomno močno odvisen od učinkovitosti njenega izobraževalnega sistema. V globalnem okolju bo morala razvijati lastno znanje, del katerega bo imel naravo lokalnega znanja. Tako bo morala v družboslovnih vedah in družboslovnem izobraževanju razvijati posebno vrsto lokalnega védenja, refleksijo o sami sebi in svoji vlogi v Evropi in v svetu. Zaradi tega je pomen našega programa najbolj osredotočen na vzgojno-izobraževalni sistem, ki se vključuje v teoretsko in empirično refleksijo skladno s pomenom tega sistema v kontekstu drugih družbenih podsistemov. Vzgojno-izobraževalni sistem lahko zaradi tako naznačene narave predstavlja tisti inovativni del družbenega, ekonomskega in kulturnega razvoja, brez katerega se ne morejo ohranjati niti tradicija in kulturni vrednotni obrazci v njej, niti se družba ne more ustrezno integrirati za doseganje svojih ciljev. Konkurenčnost države je praviloma kumulativni rezultat delovanja mehanizmov reprodukcije in ekonomskih rab potencialov, ki temeljijo na delovanju teh mehanizmov. Z oblikovanjem medkulturnega dialoga v šoli se krepi tudi osrednja vloga šole kot učeče se organizacije, ki je in hkrati ni analogna podjetju. Zaradi potrebe po nenehnem prilagajanju državljanov spremenljivim pogojem gospodarskih dvigov in padcev, je pomembno, da učitelji v šoli navajajo učence k vseživljenjskemu učenju. Inovativna znanja in usposabljanje učiteljev ter razvijanje kompetenc učencev prispevajo k izboljševanju dela zaposlenih z nenehnim izboljševanjem kakovosti v šoli in zaposljivosti mladih ter starejših. Vprašanje formiranja državljanov in demokratične kulture, zaupanje ter socialni kapital so ključna vprašanja sodobnih družb. Z oblikovanjem kvalitetnih programov in pogojev za enakopravno vključevanje marginalnih populacij (npr. romskih otrok) v vzgojo in izobraževanje, lahko rešujemo dolgoročno probleme neizobraženosti in s tem povezane nezaposlenosti takih populacij. Kakovost procesa učenja in poučevanja ostaja eden od osrednjih ciljev na področju vzgoje in izobraževanja, k njej pa naj bi prispeval tudi ustrezno zastavljen proces »in service« vseživljenjskega učenja vzgojiteljev in učiteljev. Povezovanje z mednarodnimi (raziskovalnimi in drugimi) organizacijami pri uresničevanju programa omogoča po eni strani promocijo, omogoča pa tudi dostop do najnovejših spoznanj na raziskovanih področjihn na drugi strani. Izsledki raziskovanj predvidenih tem na področju filozofije vzgoje in muzejske pedagogike bodo prispevali k kulturnemu razvoju in ohranjanju kulturne dediščine in identitete, predstavljanje raziskovalnih dosežkov na mednarodnih znanstvenih konferencah, pa k promociji države. Že po definiciji je jasno, da so posredni in neposredni učinki programa vidni v delokrogu Ministrstva za šolstvo in šport, deloma pa tudi drugih ministrstev (za delo, zunanje zadeve, kultura…), neredko pa tudi lokalnih skupnosti, ki jih zadevajo nasledki raziskovanja družbene reprodukcije.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
