Nalaganje ...
Projekti / Programi vir: ARIS

Zgodovina oblik v judovsko-krščanskih virih in tradiciji

Obdobja
Raziskovalna dejavnost

Koda Veda Področje Podpodročje
6.11.00  Humanistika  Teologija   
6.01.00  Humanistika  Zgodovinopisje   
6.05.00  Humanistika  Jezikoslovje   
6.07.00  Humanistika  Literarne vede   

Koda Veda Področje
H002  Humanistične vede  Teologija 
Ključne besede
Sveto pismo, izročilo, zgodovina oblik, literarne oblike, literarna analiza, teologija, antropologija, zgodovina Cerkve, Biblia Slavica, greh, krivda, kazen, sprava, hrepenenje, slovenski klasiki, svetovni klasiki, svetopisemska imena, etimologija, semantika, transliteracija, osebna identiteta, nacionalna identiteta, Sveta Trojica
Vrednotenje (pravilnik)
vir: COBISS
Raziskovalci (18)
št. Evidenčna št. Ime in priimek Razisk. področje Vloga Obdobje Štev. publikacijŠtev. publikacij
1.  26295  dr. Matjaž Ambrožič  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2005 - 2008  228 
2.  19609  dr. Irena Avsenik Nabergoj  Literarne vede  Raziskovalec  2004 - 2008  598 
3.  13146  dr. Metod Benedik  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2004 - 2008  432 
4.  23453  dr. Mojca Bertoncel  Teologija  Mladi raziskovalec  2004 - 2006  63 
5.  23008  dr. Mirjana Filipič  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  47 
6.  26215  Irena Gajič    Tehnični sodelavec  2005 - 2008 
7.  26564  dr. Lea Jensterle  Interdisciplinarne raziskave  Mladi raziskovalec  2007 - 2008  35 
8.  12881  dr. Bogdan Kolar  Zgodovinopisje  Raziskovalec  2004 - 2008  744 
9.  13884  dr. Jože Krašovec  Jezikoslovje  Vodja  2004 - 2008  1.543 
10.  18943  dr. Avguštin Lah  Antropologija  Raziskovalec  2004 - 2008  222 
11.  19608  dr. Maksimilijan Matjaž  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  634 
12.  12222  dr. Vinko Potočnik  Sociologija  Raziskovalec  2004 - 2008  427 
13.  13879  dr. Ciril Sorč  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  479 
14.  14469  dr. Miran Špelič  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  501 
15.  13878  dr. Anton Štrukelj  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  1.589 
16.  18057  dr. Marjan Turnšek  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  1.297 
17.  13885  dr. Terezija Večko  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2008  449 
18.  21403  dr. Marija Zupančič  Teologija  Raziskovalec  2004 - 2006  125 
Organizacije (1)
št. Evidenčna št. Razisk. organizacija Kraj Matična številka Štev. publikacijŠtev. publikacij
1.  0170  Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta  Ljubljana  1627112  11.936 
Povzetek
Teoretična izhodišča raziskovalnega programa so splošnoveljavne jezikovne, literarne, zgodovinske, filozofske, psihološke in teološke kategorije zgodovine oblik v judovsko-krščanskih virih in tradiciji. Prvi tematski sklop so različne literarne oblike, ki izražajo temeljne teme vrednostnega sveta starega Izraela in prvotnega krščanstva. V zvezi s tem je zastavljeno tudi raziskovanje literarnih vzorcev tematike greha, krivde, kazni in sprave v novejši slovenski in evropski literaturi. Ta sklop tematike je odraz človekove bivanjske razsežnosti razmerja med krivdo in spravo, ideal sprave pa je eden izmed temeljnih vidikov sile hrepenenja v človekovem bitju. V središču pozornosti literarnih oblik izražanja tematike v razmerju med dramo krivde in hrepenenjem po spravi je slovensko ljudsko izročilo, nekateri slovenski klasiki, kot je Ivan Cankar, in nekateri svetovni klasiki, kot so Shakespeare in Dostojevski itn. Miselni in čustveni razpon med doživljanjem krivde in težnjo po spravi zrcali nesporno bivanjsko razsežnost te tematike in dokazuje, da zavzema osrednje mesto v najbolj primarni človekovi zavesti in čustvovanju, tj. v pojavu človekovega hrepenenja po pravičnosti in spravi, po svobodi, domu in domovini. V sklopu celote Svetega pisma velja posebej omeniti svetopisemska osebna in zemljepisna imena. Teoretično izhodišče svetopisemskih imen so splošna onomastika in toponomastika, posebnosti semitske onomastike in toponomastike, razlogi za spremembo oblik imen v transliteraciji iz semitske predloge v grščino in latinščino, razvoj svetopisemskih imen v evropskih jezikih od srednjega veka do danes, medjezikovni in specifično slovenski dejavniki v oblikovanju svetopisemskih imen od ustnega izročila in prevodov Svetega pisma vse do danes. Vsebina in cilj večplastnih raziskav sta znanstvena razlaga etimologije in semantike svetopisemskih imen ter znanstvena razlaga glavnih jezikovnih vidikov transliteracije imen iz izvirnika in iz starejših prevodov Svetega pisma. Posebno področje onomastike in toponomastike je mesto svetopisemskih imen v zavesti ljudi. Kultura lastnih imen je kljub velikim družbenim in kulturnim spremembam tudi v sodobnem času velikega pomena tako v zvezi z vprašanji človekove osebne kot tudi narodne identitete in religiozne kulture. Gre za vprašanje vzorcev izbire imen, oblik spoštovanja imena, praznovanja godovnih dni, povezanosti imen s svetopisemskimi in svetniškimi imeni, njihovih praznikov in izročila v širšem smislu itn. Vsa ta vprašanja kličejo po socioloških in psiholoških raziskavah o odnosu ljudi do lastnih imen. Naslednje teoretično izhodišče programske skupine so viri in izročilo teologije Svete Trojice. Trinitarične teološke in verske kategorije so svojevrstna sinteza celotnega svetopisemskega pričevanja o bivanjski zvezi oseb Svete Trojice v krščanski teologiji (trinitarična perihoreza). Pomembno teoretično izhodišče programske skupine je dalje zgodovina v svoji vpetosti v širši evropski prostor pod vidikom celovitosti človekove duhovne kulture. Bistveno je vprašanje interakcije med posameznikom in njegovo kulturo, vzročne zveze med minulimi dogodki in sedanjim odzivanjem na tradicionalne duhovne postavke ter simbolnega pomena dejavnikov kulture. Vse to se sicer pogosto obravnava le v formalnem pogledu.
Pomen za razvoj znanosti
Člani programa so se osredotočili na raziskovanje Biblije kot osnovnega vira evropske in slovenske kulture. Njihov primaren interes so bile aplikacije vsebine in oblike bibličnih virov v prevodih Svetega pisma, v življenju narodnih skupnosti in v literaturi na splošno. Njihove objave jasno kažejo, da je pojav krščanstva imel za posledico korenito transformacijo ideala človeškega bitja in človeškega razvoja. Sveto pismo je globinsko vplivalo na zahodno zavest preko prevajanja v ljudske jezike. Način predstavitve resničnosti v judovsko-krščanskem izročilu kaže na različna izhodišča v razponu od kozmoloških in materialnih do čisto osebnostnih perspektiv. Cerkveni očetje v svojih spisih manifestirajo zelo močan vpliv klasične filozofije in retorike, toda njihovo pojmovanje življenja iz notranjosti jih sili, da opisujejo različne skrite pomene pojavne strani resničnosti. Analogija in tipologija, ki sta značilni za svetopisemske spise, sta najbolj učinkoviti metodi, ki ju uporabljajo tudi cerkveni očetje. Uporaba teh metod je bolj ali manj v skladu s svetopisemskimi viri. V judovsko-krščanski perspektivi je enotnost zgodovine trdnejša kot je enotnost zgolj svetne zgodovine, kajti v duhovni perspektivi sta časovnost in večnost povezana z vezmi, ki jih ni mogoče pretrgati. Usmerjenost univerzalne zgodovine proti nekemu koncu izpolnitve vključuje razlago, ki kaže v določeno smer in predstavlja splošno metodo dojemanja resničnosti. Iz horizontalnega zornega kota se zdi, da so določeni karizmatični posamezniki manj povezani, kakor junaki drugod v literaturi. Toliko bolj je očitna splošna vertikalna povezava, ki jih vse povezuje v zgodovinskem zaporedju na poti do konca. Vsaka od velikih figur Stare zaveze, od Adama do prerokov, uteleša gibanje te vertikalne povezanosti. V zvezi s prevodi Svetega pisma na splošno in posebej v zgodovini slovenskega jezika se postavlja vprašanje, v kakšnih razmerah so prevodi Svetega pisma nastajali in kako so jih uporabljali. V zahodni Evropi je bila poleg izvirnega besedila referenčno besedilo latinska Vulgata, v pravoslavnih vzhodnih deželah pa grška Septuaginta ali nekateri drugi vzhodni prevodi. Prevajalci v vzhodni Evropi so se tesno držali Septuaginte, prevajalci zahodne Evrope so se tudi opirali na Septuaginto, a glede kanona in številnih drugih vprašanj je bila merodajna Vulgata. Biblija v izvirniku, grška Septuaginta in latinska Vulgata tako predstavljajo pravo zgodovinsko nepretrganost v evropski kulturi. To velja predvsem za grško in latinsko Biblijo, saj sta grščina in latinščina tudi sicer močno vplivala na razvoj evropske kulture na vseh področjih. Svetopisemska krajevna in osebna imena so najočitnejša jezikovna in kulturna pričevanja o tem, da je Sveto pismo kmalu postalo glavni vir evropske civilizacije in pozneje svetovnih kultur. Z ustnim in pisnim prenašanjem svetopisemskih besedil sta se hranili živo versko in kulturno izročilo in v širokem kulturnem okolju so se svetopisemska lastna imena izročala iz roda v rod v prevodih Svetega pisma, v ljudskih literarnih stvaritvah, v najvišjih standardih narodnega slovstva in v jezikovnih študijah o fonologiji, morfologiji, skladnji in semantiki. Tako so se svetopisemske oblike lastnih imen ne le ohranile, temveč so postale glavni vir nadaljnjega razvoja v procesu preoblikovanja fonetičnih in semantičnih potez v skladu s preoblikovalnimi pravili med hebrejskim, aramejskim, grškim, latinskim in drugimi evropskimi jeziki.
Pomen za razvoj Slovenije
Presoja pomena za razvoj Slovenije je notranje povezana z vprašanjem vrednot. To je bilo temeljno vodilo vseh članov programske skupine, ki so raziskovali zgodovino oblik v judovsko-krščanskih virih in tradiciji. Rezultati njihovih raziskav so osredotočene na notranje povezave med vrednotami in oblikami formalne kulture na diahroni in sinhroni ravni. Judovsko-krščansko izročilo je bilo podvrženo procesu rasti z ustvarjalnim širjenjem lastne zmogljivosti izražanja idej, večje točnosti in dopolnjevanja pogojev za njihovo splošno kulturno strukturo. S prejetjem krščanstva so slovenske dežele sprejele celotno duhovno, literarno in umetnostno izročilo krščanske kulture. Slovenci so vstopili v vsebine in oblike krščanskega pojmovanja in izražanja resničnosti, ki so bile skupna dediščina vseh narodov srednje Evrope. Iz Svetega pisma in iz drugih krščanskih virov so sprejeli posebnost govora in preproste izraze, splošne in enostavne prispodobe, številne figurativne izraze, ki so jih v isti obliki uporabljali v vseh jezikih, ki so bili v rabi v srednji Evropi. Besedišče in literarne oblike tega dela Evrope izhajajo iz kristaliziranega krščanskega jezikovnega in literarnega izročila, osnovnih prvin pesništva kot so ritem verza, stavčne zgradbe, izbire tem in rabe tradicionalnih motivov, obilja stalnih besednih zvez, ki se v isti obliki pojavljajo povsod, kjer pesnik sega po določeni temi, situaciji ali dejanju. Visok slog svetopisemskega pesništva in pripovedi je pri vseh narodih vplival na mešanje pesniških in proznih značilnosti literarnih izročil. Upoštevati velja velik vpliv narodnih pesmi na začeten razvoj literarne proze in pesništva. Zato ne preseneča, da v obstoječih besedilih najdemo stalne besedne in govorne zveze, ki veljajo kot nadaljevanje in nadaljnje razvijanje konvencionalnega izrazja, ki so ga na splošno uporabljali v epskem pesništvu, ki je obstajalo poprej in niso bili prvenstveno namenjeni branju, temveč poslušanju. Ker večina ljudi besedil ni znala brati, je bilo pomembno upoštevati pravila ritma in splošne zakone ponavljanja, ko so sestavljali bogoslužne obrazce, molitve, spovedne obrazce in verske pesmi. Brižinski spomeniki iz približno leta 1000, ki vsebujejo dve besedili splošne spovedi in govor o grehu in pokori, so sestavljeni v arhaičnih, ustaljenih literarnih oblikah, ki jih zaznamo v zgodnjem krščanskem izročilu. Zato lahko domnevamo, da so ti dokumenti prepis iz precej starejših virov. Za ta besedila je značilen slovesen slog, pesniška dikcija in številne stereotipne značilnosti, ki dokazujejo obstoj dolgega literarnega izročila. Večina razprav o človeškem razvoju se opira na statistično preverljive podatke o splošnem stanju narodnih kultur v širšem evropskem in ožjem regionalnem kontekstu. Dejstvo vzponov in padcev znotraj civilizacij pa nas sili, da vse bolj upoštevamo notranjo motivacijo človeškega razvoja, kar pomeni predvsem vprašanje vrednot. Razvite družbe judovsko-krščanskega izvora na vseh področjih kažejo, da so te rezultat nenehnega medsebojnega delovanja naravnega in kulturnega konteksta posameznih oseb in celotne družbe. V ozadju je Sveto pismo, ki je polno spodbude, hrepenenja in iskanja najvišjega dobrega, hkrati pa nenehno svarilo pred varljivo avtonomijo posameznika in družbe. V tej neločljivi dvojni vlogi je Sveto pismo najbolj učinkovita spodbuda za resničen človeški razvoj. Samoumevno je, da je Sveto pismo močno vplivalo na človeški razvoj v deželah, v katerih je bilo zgodaj tiskano v domačem jeziku in je bilo vključeno v vse stopnje izobraževanja.
Najpomembnejši znanstveni rezultati Zaključno poročilo, celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati Zaključno poročilo, celotno poročilo na dLib.si
Zgodovina ogledov
Priljubljeno