Projekti / Programi
Judovsko-krščanski viri in razsežnosti pravičnosti
01. januar 2015
- 31. december 2021
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.11.00 |
Humanistika |
Teologija |
|
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H170 |
Humanistične vede |
Biblija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Judovski in krščanski viri, tradicija, Sveto pismo, Mišna, Talmud, apokrifi, Septuaginta, Vulgata, patristika, Avguštin, Tertulijan, Hieronim, pravičnost, naravni zakon, poetična pravičnost, literatura, koncept, simbol, dialog, semantika, stilistika, cerkvena zgodovina, aplikacija načel pravičnosti
Raziskovalci (21)
Organizacije (1)
Povzetek
Judovsko krščanski viri sestavljajo velika in vplivna dela antike in zgodnjega srednjega veka. Glavni viri judovstva so Sveto pismo Stare zaveze, ki je bilo vir navdiha za druge judovske vire, kot so stari prevodi Svetega pisma (Septuaginta, targumi itd.), apokrifi, Mišna, Talmud, midraši, srednjeveški komentarji v hebrejščini ter zelo bogata religiozna in svetna literatura antike in srednjega veka. Glavni viri krščanstva so predvsem celotno Sveto pismo (Stara in Nova zaveza) v izvirniku in v številnih vplivnih prevodih ter izjemno bogata patristična literatura v grščini, latinščini in nekaterih drugih jezikih. Vsi ti viri na različne načine odražajo skupno staro-orientalsko, grško in latinsko religiozno, literarno in kulturno tradicijo. Celota antičnih kultur pa je neizčrpen vir motivov in simbolov v celotni poznejši evropski literaturi, filozofiji in teologiji. Le natančno komparativno raziskovanje starejših virov ter poznejše religiozne in svetne literature lahko zanesljivo pokaže točke podobnosti in razlik med antičnimi civilizacijami in kako so te civilizacije vplivale na razvoj evropske religiozne in svetne kulture.
Takšno raziskovanje se tiče tudi vprašanja vloge tradicije v evropski religiozni in svetni kulturi. Tradicija igra zelo pomembno vlogo v vseh civilizacijah in religijah. Tradicija je osnova kulture in duhovna vez med sedanjostjo in preteklostjo. Za vsakim tipom literature, kot so miti, legende, zgodovinske pripovedi, vse vrste ljudskih zgodb, navade, nravi, geografski in kozmološki koncepti in pravo, leži bogastvo ljudskega izročila, ki odraža lokalne razmere, zunanje in notranje okoliščine človekovega življenja in resnične dogodke. Organizacija družbenega in političnega življenja, epska in pesniška pravila človekovega uma in splošna usmeritev v prihodnost pospešujejo poenotenje in trdnost tradicij, tako glede vsebine kot oblike. V vseh kulturnih tradicijah pa igra koncept in simbol pravičnosti nesporno osrednjo vlogo. Pravičnost igra pomembno vlogo v vseh življenjskih situacijah in v mnogih disciplinah raziskovanja na področju humanistike in družbenih ved: prava, naravnega zakona, človekovih pravic, moralne in politične filozofije, etike, teologije, pedagogike, umetnosti itd.
Vsaka diskusija o naravi pravičnosti odpira obzorja mnogovrstnih razsežnosti pravičnosti, kot so moralni čut, prirojene pravice in moralna pravičnost, poglavitne vrline, regulativni simboli ali načela, vse vrste družbenega dogovora in percepcija urejevalnega načela vesoljstva. Družba je lahko pravična, če vsakemu dodeli, kar mu pripada (suum cuique tribuere). Raziskovanje razsežnosti pravičnosti dobiva navdih v priznavanju določenih načel pravičnosti, ki so ista v vseh kulturah ali v večini kultur, čeprav je prikazovanje pravičnosti močno odvisno od krajevne mitologije, religije in skupne zgodovine. Naše raziskovanje pokaže, da sta najpomembnejši razsežnosti pravičnosti osebna pravičnost in nesebično žrtvovanje, ki presega pravičnost.
Pomen za razvoj znanosti
Vsaka ocena pomena za razvoj znanosti v obravnavi judovsko-krščanskih virov in poznejših aplikacij verovanj in vrednot na kulturo judovstva in krščanstva se nujno začne z opredelitvijo bistvenih prvin teh virov. Vera v stvarjenje in Božjo previdnost, ki se manifestira v zgodovinskih dogodkih, in notranji moralni imperativ, ki je vsajen v dušo in razum, omogoča odnos dialoga med Bogom in ljudmi, interakcijo med materialnim in duhovnim svetom ter možnost rabe vidnih podob kot simbolov ali metafor za izražanje duhovne resničnosti. Vsak enostranski pristop v tem okviru – na primer pretirano in nepotrebno nasprotje med spiritualnostjo in legalizmom, ali med pravnimi normami in sodbami, ki človekovo dejanje merijo predvsem v njegovi zunanji, družbeni relevantnosti – je torej neznanstveno.
V tem okviru bi največji možni prispevek k razvoju znanosti lahko opredelili kot metodološko vztrajanje v upoštevanju enotnosti bitja in nujne edinosti med moralnim in pravnim redom. Zavest o tem zahteva natančno branje obstoječih dokumentov v razmerju do celote resničnosti človekovega bitja. Vera ni iracionalna, teologija ne ukinja filozofije, nadnaravni zakon predpostavlja, vključuje in dopolnjuje »naravni« red sveta in družbe. Naše raziskovanje temelji na spoznanju, da je vsak pravi zakon, sveten ali cerkven, del širšega območja moralnega reda, ki ga zaznavamo na ravni naravnega razuma in intuicije. V primerih razkoraka med legalnostjo in moralnostjo so očitne omejitve vsakega pravnega reda. Veljavna interpretacija moralne resnice vključuje interpretacijo naravnega zakona. Naravni zakon je kognitivno načelo in normativno pravilo ter merilo in se nanaša na avtorja objektivnega reda stvari in na življenjsko silo, ki jo animira človekova racionalna narava.
Primerjalni pristop obeta še druge prispevke k razvoju znanosti. Skrbno preučevanje podobnosti in razlik med starim mezopotamskim, egiptovskim, grškim in hebrejskim pojmovanjem razsežnosti pravičnosti potrjuje enkraten prispevek judovsko-krščanskih virov k človeškim civilizacijam, ker absolutno prednost dajejo razsežnostim osebnih vrlin, ki so naravna osnova za odločanje v odnosu do formalnega zakona in tradicije. To spoznanje predstavlja največji izziv za naše raziskovanje razsežnosti pravičnosti. Prepoznavanje meja pravnega in drugih formalnih vidikov pravičnosti nas spontano sili, da se zatečemo k splošnemu čutu, k naravnim občutkom in k idealom, ki ležijo onkraj formalne pravičnosti. Primeri »tragičnega junaštva« v prelamljanju nepravičnih zakonov zaradi svobode in obrambe človekovega dostojanstva in pravic segajo prek jurisdikcije, prek dometa poetične pravičnosti, prek etike in celo prek estetike. Najvišja motivacija je čut za neko višje dobro, kot sta solidarnost, ki je neprecenljiva, in mir, ki se doseže s spravo.
Pomen za razvoj Slovenije
Programsko skupino sestavljajo raziskovalci s teoloških področij, ki predstavljajo mednarodno določen sistem temeljnih teoloških področij: biblične vede, judovstvo, patristika, sistematična teologija, zgodovina Cerkve in kanonsko pravo. Vsi delni projekti programske skupine (gl. točko 23) so pomembni za akademsko in splošno izobraževanje v Sloveniji. Izvajanje raziskav bo v službi velikih potreb pedagoškega programa Teološke fakultete in univerze kot celote, pa tudi v spodbudo za razvoj drugih izobraževalnih ustanov in splošne kulture. V preoblikovani program so vključeni štirje mlajši raziskovalci, da za prihodnost zagotovimo dovolj visoko kvalificiranih strokovnjakov za vsa temeljna teološka področja v prihodnosti. Najpomembnejša naloga programa pa je služenje pereči potrebi po teološki literaturi visoke kakovosti v slovenščini in razvijanje medsebojnega sodelovanja v raziskovanju v širšem mednarodnem akademskem okviru.
Raziskovanje bibličnih značilnosti razsežnosti pravičnosti zahteva, da tega koncepta ne obravnavamo samo na čisto kognitivni ravni. Avtentična komunikacija z jezikom ne zadeva samo idej, ampak se izraža v konkretnih življenjskih situacijah in v zgodovinskih okvirih. Narativna teologija lahko kaj prispeva k modernim prizadevanjem na področju filozofije jezika, literarne teorije in hermenevtike na splošno. Ker je izkušnja solidarnosti in ljubezni vodilno načelo vsakega človekovega dogodka v interakciji med kognitivno in »intuitivno« percepcijo resničnosti in resnice, narativna teologija razkriva osnovno biblično razumevanje »žive besede«. Govor je komunikacija pravičnosti, ki v ljubezni presega »besede« v njihovem običajnem pomenu.
Glede na to raziskovalni program posveča posebno pozornost drugemu pomembnemu vidiku komunikacije, in sicer dialogom, ki jim daje navdih čut za pravičnost, in dialogom konfliktnega govora. Člani programa bodo upoštevali tudi primere zapeljevanja, propagande in nasilja. Eden od ciljev programa je razikovanje antičnih in modernih načinov »mistifikacije« moči. Onkraj evalvacije resničnosti med »dobrim in zlim« je pomembnost programa v iskanju resničnih možnosti dialoga med posamezniki, skupinami, narodi, religijami in kulturami.
Pomen za družbeno-ekonomski in kulturni razvoj Slovenije lahko opredelimo:
1) Pridobivanje kognitivnih sposobnosti za reflektiranje in kritično diskusijo o kompleksnih problemih v študiju teologije in sorodnih ved;
2) stimuliranje mednarodnega znanstvenega sodelovanja, prizadevanja za družbene kohezije, razpravljanje o etičnih vprašanjih;
3) odpiranje procesov, ki omogočajo boljše odločanje v politiki, in stimuliranje boljšega razumevanja posameznika in družbenih navad, ki oblikujejo naše vsakdanje življenje.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2015,
vmesno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2015,
vmesno poročilo
