Projekti / Programi
Zgodovina oblik v judovsko-krščanskih virih in tradiciji
01. januar 2009
- 31. december 2014
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.11.00 |
Humanistika |
Teologija |
|
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| 6.05.00 |
Humanistika |
Jezikoslovje |
|
| 6.07.00 |
Humanistika |
Literarne vede |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H2 |
Humanistične vede |
H2 |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.03 |
Humanistične vede |
Filozofija, religija in etika |
Sveto pismo, izročilo, zgodovina oblik, literarne oblike, literarna analiza, teologija, antropologija, zgodovina Cerkve, Biblia Slavica, greh, krivda, kazen, sprava, hrepenenje, slovenski klasiki, svetovni klasiki, svetopisemska imena, etimologija, semantika, transliteracija, osebna identiteta, nacionalna identiteta, Sveta Trojica
Raziskovalci (17)
Organizacije (1)
Povzetek
Teoretična izhodišča raziskovalnega programa so splošnoveljavne jezikovne, literarne, zgodovinske, filozofske, psihološke in teološke kategorije zgodovine oblik v judovsko-krščanskih virih in tradiciji. Prvi tematski sklop so različne literarne oblike, ki izražajo temeljne teme vrednostnega sveta starega Izraela in prvotnega krščanstva. V zvezi s tem je zastavljeno tudi raziskovanje literarnih vzorcev tematike greha, krivde, kazni in sprave v novejši slovenski in evropski literaturi. Ta sklop tematike je odraz človekove bivanjske razsežnosti razmerja med krivdo in spravo, ideal sprave pa je eden izmed temeljnih vidikov sile hrepenenja v človekovem bitju. V središču pozornosti literarnih oblik izražanja tematike v razmerju med dramo krivde in hrepenenjem po spravi je slovensko ljudsko izročilo, nekateri slovenski klasiki, kot je Ivan Cankar, in nekateri svetovni klasiki, kot so Shakespeare in Dostojevski itn. Miselni in čustveni razpon med doživljanjem krivde in težnjo po spravi zrcali nesporno bivanjsko razsežnost te tematike in dokazuje, da zavzema osrednje mesto v najbolj primarni človekovi zavesti in čustvovanju, tj. v pojavu človekovega hrepenenja po pravičnosti in spravi, po svobodi, domu in domovini.
V sklopu celote Svetega pisma velja posebej omeniti svetopisemska osebna in zemljepisna imena. Teoretično izhodišče svetopisemskih imen so splošna onomastika in toponomastika, posebnosti semitske onomastike in toponomastike, razlogi za spremembo oblik imen v transliteraciji iz semitske predloge v grščino in latinščino, razvoj svetopisemskih imen v evropskih jezikih od srednjega veka do danes, medjezikovni in specifično slovenski dejavniki v oblikovanju svetopisemskih imen od ustnega izročila in prevodov Svetega pisma vse do danes. Vsebina in cilj večplastnih raziskav sta znanstvena razlaga etimologije in semantike svetopisemskih imen ter znanstvena razlaga glavnih jezikovnih vidikov transliteracije imen iz izvirnika in iz starejših prevodov Svetega pisma. Posebno področje onomastike in toponomastike je mesto svetopisemskih imen v zavesti ljudi. Kultura lastnih imen je kljub velikim družbenim in kulturnim spremembam tudi v sodobnem času velikega pomena tako v zvezi z vprašanji človekove osebne kot tudi narodne identitete in religiozne kulture. Gre za vprašanje vzorcev izbire imen, oblik spoštovanja imena, praznovanja godovnih dni, povezanosti imen s svetopisemskimi in svetniškimi imeni, njihovih praznikov in izročila v širšem smislu itn. Vsa ta vprašanja kličejo po socioloških in psiholoških raziskavah o odnosu ljudi do lastnih imen.
Naslednje teoretično izhodišče programske skupine so viri in izročilo teologije Svete Trojice. Trinitarične teološke in verske kategorije so svojevrstna sinteza celotnega svetopisemskega pričevanja o bivanjski zvezi oseb Svete Trojice v krščanski teologiji (trinitarična perihoreza). Pomembno teoretično izhodišče programske skupine je dalje zgodovina v svoji vpetosti v širši evropski prostor pod vidikom celovitosti človekove duhovne kulture. Bistveno je vprašanje interakcije med posameznikom in njegovo kulturo, vzročne zveze med minulimi dogodki in sedanjim odzivanjem na tradicionalne duhovne postavke ter simbolnega pomena dejavnikov kulture. Vse to se sicer pogosto obravnava le v formalnem pogledu.
Pomen za razvoj znanosti
Vsaka ocena pomena za razvoj znanosti v obravnavi judovsko krščanskih virov in poznejših aplikacij verovanj in vrednot na kulturo judovstva in krščanstva se nujno začne z opredelitvijo bistvenih prvin teh virov. Vera v stvarjenje in Božjo previdnost, ki se manifestira v zgodovin-skih dogodkih, in notranji moralni imperativ, ki je vsajen v dušo in razum, omogoča dialogalni odnos med Bogom in ljudmi, interakcijo med materialnim in duhovnim svetom in možnost rabe vidnih podob kot simbolov ali metafor za izražanje duhovne resničnosti. V tem okviru bi največji možen doprinos k razvoju znanosti lahko opredelili kot metodološko vztrajanje v upoštevanju enotnosti bitja in nujne edinosti med moralnim in pravnim redom. Zavest o tem zahteva natančno branje obstoječih dokumentov v razmerju do celote resničnosti človekovega bitja. Vera ni iracionalna, teologija ne ukinja filozofije, nadnaravni zakon predpostavlja, vključuje in dopolnjuje »naravni« red sveta in družbe. Naše raziskovanje temelji na spoznanju, da je vsak pravi zakon, sveten ali cerkven, del širšega območja moralnega reda, ki ga zaznavamo na ravni naravenga razuma in intuicije. V primerih razkoraka med legalnostjo in moralnostjo so očitne omejitve vsakega pravnega reda. Veljavna interpretacija moralne resnice vključuje interpretacijo naravnega zakona. Naravni zakon je kognitivno načelo in normativno pravilo ter merilo in se nanaša na avtorja objektivnega reda stvari in na življensko silo, ki jo animira človekova racionalna narava. Primerjalni pristop obeta še druge prispevke k razvoju znanosti. Skrbno preučevanje podob-nosti in razlik med starim mezopotamskim, egiptovskim, grškim in hebrejskim pojmovanjem razsežnosti pravičnosti potrjuje enkraten doprinos judovsko krščanskih virov k človeškim civilizacijam, ker absolutno prednost dajejo razsežnostim osebnih vrlin, ki so naravna osnova za odločanje v odnosu do formalnega zakona in tradicije. To spoznanje predstavlja največji izziv za naše raziskovanje razsežnosti pravičnosti. Prepoznavanje meja pravne in drugih for-malnih vidikov pravičnosti nas spontano silijo, da se zatečemo k splošnemu čutu, k naravnim občutkom in k idealom, ki ležijo onkraj formalne pravičnosti. Primeri »tragičnega junaštva« v prelamljanju nepravičnih zakonov zaradi svobode in obrambe človekovega dostojanstva in pravic sega preko jurisdikcije, preko dometa poetične pravičnosti, preko etike in celo preko estetike. Najvišja motivacija je čut za neko višje dobro, kot sta solidarnost, ki je neprecenljiva, in mir, ki se doseže s spravo. Člani projekta ugotavljajo, da je poznavanje teorij o vlogi poglavitnih teoloških konceptov v jezikih in kulturah bistvenega pomena za ustrezno zasnovo, izvedljivost in izvirnost projekta. To jim pomaga, da bolj zanesljivo ugotovijo splošno stanje predlaganega področja raziskave in bolj jasno vidijo specifične vidike judovsko-krščanskih religioznih in kulturnih osnov dialoga. V okviru cerkvene zgodovine rezultati znanstvene raziskave pomembno prispevajo k večjemu poznavanju in vrednotenju vpliva Svetega pisma na vsakdanje življenje Slovencev nekdaj in danes. Projekt v zgodovinarski stroki pomembno zapolnjuje vrzeli, ki so značilne za dosedanje pomanjkljivo poznavanje cerkvene zgodovine. Rezultati hkrati kažejo, v kolikšni meri je bil slovenski prostor sestavni del srednjeevropskega in kakšno vlogo povezovanja je pri tem opravilo krščanstvo pri izražanju in posredovanju biblične govorice in iz nje izvirajočega dru-žbenega in medkonfesionalnega dialoga.
Pomen za razvoj Slovenije
Programsko skupino sestavljajo raziskovalci iz temeljnih teoloških področij: biblične vede, judovstvo, patristika, sistematična teologija, zgodovina Cerkve in kanonsko pravo. Vsi delni projekti programske skupine so pomembni za akademsko in splošno izobraževanje v Sloveniji. Izvajanje raziskav je v službi velikim potrebam pedagoškega programa Teološke fakultete in univerze kot celote, pa tudi v spodbudo za razvoj drugih izobraževalnih ustanov in splošne kulture. Najpomembnejša naloga programa pa je služenje pereči potrebi po teološki literaturi visoke kakovosti v slovenščini in razvijanje medsebojnega sodelovanja v raziskovanju v širšem mednaordnem akademskem okviru. Raziskovalci imajo vpliv na dogajanje v družbi s posredovanjem svojega znanja o vlogi in moči duhovne usmeritve v masovnih medijih, znanstvenih srečanjih, vzgojnem sistemu na univerzi in na drugih šolah ter v pastoralnem delu v okviru verskih skupnosti. Novi prevod Svetega pisma ima vpliv na razvoj, obogatitev in promocijo našega narodnega jezika in nav-dihuje ustvarjalnost moderne umetnosti, zlasti literature in splošne kulture. Končno prevod Svetega pisma ni samo posredovanje vrednot in duhovne zapuščine, temveč tudi družbene dediščine. Raziskovanje temeljnih virov naše kulture se dogaja v nekem kontekstu in njeni veliki momenti temeljijo v zgodovini v razmerju do drugih dogodkov in diskurzov. Povezani smo z družbeno, politično, ideološko in intelektualno zgodovino skozi vse segmente naše kul-ture. Intenzivno raziskovanje pomena svetopisemskih sporočil v vseh vrstah slovničnih in literarnih struktur in slogov sestavlja dejanja komunikacije v razmerju do celotnega družbenega procesa in verige komunikacije. Zavedamo se pomembnosti razmerja med literaturo in družbo. Na eni strani literatura zrcali družbo, na drugi strani literatura vpliva na in oblikuje družbo s svojo vsebino, stilom in obli-kami. Literatura ohranja samozaupanje, deluje na družbeno zavest in spodbuja neprisiljen družbeni, medgeneracijski, medkulturni in medreligijski dialog ter tako stabilizira družbeni red v toku zgodovine. Program posveča posebno pozornost dialogom, ki jim daje navdih čut za pravičnost, in dialogom konfliktnega govora. Člani programa upoštevajo tudi primere zapeljevanja, propagande in nasilja. Eden od ciljev programa je razikovanje antičnih in modernih načinov »mistifikacije« moči. Onkraj evalvacije resničnosti med »dobrim in zlim« je pomembnost programa v iskanju resničnih možnosti dialoga med posamezniki, skupinami, narodi, religijami in kulturami. Pomen za družbeno-ekonomski in kulturni razvoj Slovenija lahko opredelimo: 1) Pridobivanje kognitivnih sposobnosti za reflektiranje in kritično iskusijo o kompleksnih problemih v študiju teologije in sorodnih ved; 2) stimuliranje mednarodnega znanstvenega sodelovanja, prizadevanja za družbene kohezije, razpravljanje o etičnih vprašanjih; 3) odpiranje procesov, ki omogočajo boljše odločanje v politiki in stimuliranje boljšega razumevanja posameznika in družbenih navad, ki oblikujejo naše vsakdanje življenje.
Avdiovizualni viri (1)
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2009,
2010,
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2009,
2010,
2011,
2012,
2013,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
