Projekti / Programi
Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije
01. januar 2022
- 31. december 2027
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.01 |
Humanistične vede |
Zgodovina in arheologija |
Ekonomska zgodovina, socialna zgodovina, okoljska zgodovina, narava, okolje, organska ekonomija, moderna ekonomija, podnebje, komodifikacija, okoljska patologija, anomalije, utilizacija okolja, družbena in okoljska ranjivost, tveganja.
Podatki za zadnjih 5 let (citati za zadnjih 10 let) na dan
24. april 2024;
A3 za obdobje
2018-2022
| Baza |
Povezani zapisi |
Citati |
Čisti citati |
Povprečje čistih citatov |
| WoS |
15 |
10 |
10 |
0,67 |
| Scopus |
76 |
39 |
30 |
0,39 |
Raziskovalci (13)
Organizacije (1)
| št. |
Evidenčna št. |
Razisk. organizacija |
Kraj |
Matična številka |
Štev. publikacijŠtev. publikacij |
| 1. |
0501 |
Inštitut za novejšo zgodovino |
Ljubljana |
5057116000 |
5.245 |
Povzetek
V okviru dolgoročnih raziskav gospodarske, socialne in okoljske zgodovine Slovenije bomo v naslednjem raziskovalnem obdobju dali poudarek temeljnim problemom razmerja med ekonomskim in socialnim razvojem ter naravnim okoljem. Kot raziskovalne fenomene izpostavljamo področje razmerij med imperativom ekonomskega razvoja in vrednotami dolgoročnega ohranjanja naravnega okolja, ki se zastavlja v okviru integriranih konceptov družbenega razvoja. Na tem področju želimo s predstavitvijo ozadij in evidenc razmerja med naravo, ekonomijo in družbo opozoriti na kompleksnost in prepletenost ter na različne ravni teh razmerij v dolgoročni zgodovinski perspektivi. V ospredje postavljamo razmerje med gospodarstvom, družbo, ljudmi na eni strani ter naravnim prostorom človeškega bivanja in gospodarjenja na drugi strani. Hkrati presegamo dve tradicionalni, metodološko konstitutivni paradigmi slovenskega zgodovinopisja, to je etno in antropocentristično optiko. V program raziskovanja uvajamo načeli makro koncepta antropocena in zasnovo okoljske zgodovine na ozadjih dolgoročne družbene in ekonomske trasformacije slovenskega prostora. Primerjalno pa v kontekstu globalnih procesov gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja. Antropocen definiramo kot novo geološko obdobje, ko z industrijsko in sledečo znanstveno-tehnično revolucijo človeška gospodarska in socialna dejavnost postopno postane temeljno gonilo preoblikovanja naravnega okolja. Ne samo s stališča klimatskih sprememb, temveč tudi ali predvsem s stališča procesov postopnega izčrpanja razpoložljivih naravnih virov prek lastne sposobnosti samodejne obnove. V nasprotju s predmoderno dobo in organsko ekonomijo se v antropocenu, zaradi izjemne rasti tehnoloških zmogljivosti za zajem in pretvorbo naravnih virov, vpliv človeka na okolje zelo poveča. Analitično prizadevanje je zamejeno v periode od postopnega opuščanja fevdalizma do konca 20. stoletja, v dobo modernih gospodarskih in socialnih ureditev, kar zajema pojem antropocena. Ekonomski in socialni sistemi so v slovenskem primeru opredeljeni kot kapitalizem in socializem (komunizem).
Pomen za razvoj znanosti
Aplikacija okoljske zgodovine, podprta s spoznanji ekonomske in socialne zgodovine, postavlja zgodovinopisje pred izzive epistemološkega, konceptualnega in metodološkega premisleka. Koncepti okoljske zgodovine postavljajo pod vprašaj linearni tok zgodovine na načelu napredka. Pod vprašaj postavljajo interpretacije, način organiziranja znanosti in njeno vpetost v družbo. Kakor je zgodovinopisje preseglo narodno ali državno konstitutivni značaj s spremembo paradigme v smeri znanosti o družbi in družbenih razmerji v preteklosti, tako je z okoljsko zgodovino pred novimi, velikimi pričakovanji, da ponudi odgovore, ki bodo ustrezali spremenjenim družbenim in naravnim razmeram. Do sedaj prevladujoči koncept zgodovine je temeljil na antropo- in etnocentričnosti. Prevladujoča podmena je dolgo bila, da akterji zgodovinskega časa sprejemajo odločitve in regulirajo sobivanje na osnovi racionalnosti in koristnosti kot orodij družbenega napredka. Četudi se izpostavlja kompleksnost, prepletenost in soodvisnost družbenih in ekonomskih odnosov, pa interpretacija ostaja v mejah koncepta naroda ali države. Komparativni vidik, apliciran na področju gospodarske in socialne zgodovine, je v veliki meri že presegel etnocentrični pristop in ponudil nove perspektive raziskovanja in interpretiranja zgodovinskih procesov. Nasprotno pa antropocentrični pristop v slovenskem zgodovinopisju še ni bil deležen kritičnega pretresa. Na tej točki se kaže pomembnost konceptualnega in metodološkega pristopa okoljske zgodovine, ki ga želimo uveljaviti v raziskovalnem procesu. Vrnitev zemlje v zgodovino, tudi v slovensko, prek ekoloških problemov ustvarja nove družbene razmere. Zemlja v zgodovinarski optiki terja reintegracijo narave v interpretativni okvir nacionalne zgodovine. Zaradi značaja globalnosti naravnih ali podnebnih procesov postane etnocentrični pristop nezadosten, celo omejujoč koncept. Dosedanje interpretacije se s stališča okoljske perspektive kažejo kot delne, necelovite, saj puščajo ob strani odzivanje naravnega okolja in interakcijo med okoljem in družbo. Sprememba zornega kota pa družbo sooča z momenti naravne nepredvidljivosti, nestabilnosti, tveganja in potencialne ranljivosti kot konstante zgodovinskega dogajanja. Okolje nastopa kot aktivni udeleženec človeškega habitata, materialnega in idejnega sveta. Spremembe ne samo da so globalne, so tudi izjemno dolgoročne. Ta moment zahteva premislek aktualnega pojmovanja temporalnosti, saj so dosedanje raziskave omejene na znatno krajše časovne izseke, ki so prekratki, da bi v zadostni meri pojasnili razmerja med naravo in družbo. Programska raziskovalna skupina se je uveljavila kot osrednji prostor strokovne komunikacije, ko s pobudami projektnega sodelovanja, konferencami, monografijami odpira prostor dialoga med raziskovalci različnih usmeritev s področja historiografije, drugih humanističnih in družboslovnih znanstvenih panog. Spoznanja iz okoljske, ekonomske in socialne zgodovine odpirajo tudi prostor sodelovanja med humanistiko/zgodovinopisjem in delom naravoslovnih znanosti. Dajejo namreč informacije za biološke in okoljske znanosti o zgodovinskih značilnostih življenjskih prostorov in njihovih dinamik. Hkrati se plemenitijo s spoznanji naravoslovja, da so interpretacije bolj kompleksne, bolj konsistentne. S tem, vsaj s stališča historiografije, na novo definiramo koncept sodelovanja prek dosedanjih razmejitev humanistike, družboslovja in naravoslovja.
Pomen za razvoj Slovenije
Neposredni pomen predlaganega raziskovalnega programa je na področju ohranjanja in celovitega predstavljanja naravne in kulturne dediščine. Historične dimenzije razvojne dinamike v okolju, ekonomiji in družbi vnašajo v dosedanjo konceptualizacijo kulturno-zgodovinskega spomina in nacionalnega ideološkega imaginarija Slovencev kot kulturne entitete dodatne prvine. Gre za razpoznano in analitično, na sintetični ravni prezentirano interakcijo med okoljem, družbo in ekonomijo v dolgem časovnem obdobju antropocena. Izvedba predlaganega programa s sintetiziranjem znanja širi najprej razpravni prostor sodobnega slovenskega zgodovinopisja s področja okoljske, gospodarske in socialne zgodovine. Pridobitev novega vedenja o interakciji med okoljem, družbo in tehnologijo v širokem vsebinskem zamahu tako na področju empirije kot interpretativnega okvira omogoča komuniciranje slovenske znanstvene sfere s tujimi strokovnimi krogi in nudi empirično-interpretativno podlago drugim humanističnim, družboslovnim in naravoslovnim disciplinam v Sloveniji. Z izmenjavo znanja in izkušenj v širšem mednarodnem prostoru povečuje vpetost v sodobne tokove na področju zgodovinopisja in spodbuja nadgrajevanje domačih spoznanj s korpusom izsledkov iz evropskega in svetovnega konteksta. V komunikaciji z mednarodnim okoljem, s tujimi akademskimi javnostmi, postaja slovenska gospodarska, socialna in okoljska zgodovina prepoznavna in umeščena v širše evropske in svetovne komparativne historične preglede. Konkretni raziskovalni poudarek na okoljsko zgodovino pa v historiografski in javni diskurz vnaša zavest o dolgoročni soodvisnosti med družbami ali družbenimi skupinami in njihovim naravnim okoljem. Študije do sedaj zanemarjene tematike antropocena oziroma človeškega vpliva na okolje v Sloveniji prispevajo k bolj celovitemu in stvarnemu vrednotenju naravnega okolja in njegovih dolgoročnih ekonomskih socialnih in kulturnih potencialov. Navezava sedanjosti na historične izkušnje omogoča stvarnejšo oceno in snovanje področnih politik upravljanja z okoljem. S pedagoško dejavnostjo in pripravo učbenikov ali drugih učnih gradiv omogoča skupina tudi pretok znanja iz znanstvene v izobraževalno sfero. Z drugimi diseminacijskimi postopki pa omogoča razumevanje soodvisnega razmerja med okoljem, družbo in gospodarstvom v različnih javnostih.
