Projekti / Programi
Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti
01. januar 2022
- 31. december 2027
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.01.00 |
Humanistika |
Zgodovinopisje |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.01 |
Humanistične vede |
Zgodovina in arheologija |
zgodovinski viri, socialna zgodovina, historična topografija in geografija, aktualnost zgodovine, digitalne podatkovne zbirke, digitalna humanistika, kastelologija, socialna zgodovina medicine, prva svetovna vojna, zgodovina plemstva, zgodovina obmejnih prostorov, politična zgodovina
Podatki za zadnjih 5 let (citati za zadnjih 10 let) na dan
24. april 2024;
A3 za obdobje
2018-2022
| Baza |
Povezani zapisi |
Citati |
Čisti citati |
Povprečje čistih citatov |
| WoS |
30 |
47 |
41 |
1,37 |
| Scopus |
82 |
138 |
113 |
1,38 |
Raziskovalci (13)
Organizacije (1)
Povzetek
Program "Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti", ki ga trenutno izvaja programska skupina na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, izhaja iz treh izhodišč - 1) iz specifičnosti zgodovinopisnih raziskav, ki posegajo na vsa področja človekovega ustvarjanja v preteklosti in so zastavljena izrazito dolgoročno, 2) iz pomembnosti zgodovinskih virov, ki so temelj in conditio sine qua non zgodovinopisnih raziskav, ter 3) iz pomena, ki ga ima zgodovina kot državotvorna veda za identiteto države in naroda. Glede na omenjena izhodišča je raziskovalni program razdeljen v več tematskih sklopov, ki odsevajo tudi siceršnjo raziskovalno dejavnost Zgodovinskega inštituta Milka Kosa: kritične objave zgodovinskih virov, historična topografija in geografija slovenskega prostora, socialna zgodovina (znotraj katere so aktualne zlasti zgodovina plemstva, zgodovina zdravstva in zgodovina obmejnih prostorov), prva svetovna vojna, v zadnjem času pa tudi nekoliko pozabljena politična zgodovina. Poseben poudarek programa je raziskovanje manj raziskanih področij, ki v slovenskem zgodovinopisju veljajo za deficitarna, med njimi je tudi socialna zgodovina medicine, ki je ob izbruhu pandemije dobila še poseben pomen. Gre za raziskovalna vprašanja v zvezi z zdravstveno-socialnimi razmerami v 19. in na začetku 20. stoletja, pri čemer so še posebej izpostavljeni zgodovina bolezni in epidemij, razvoj javnega zdravstvenega sistema in zdravstveno-socialna politika v slovenskih deželah habsburške monarhije in v prvi Jugoslaviji. V tem okviru velja izpostaviti historične raziskave epidemij, katerih rezultati na preteklih primerih kažejo na fenomen vakcinacije in precepljenosti prebivalstva ter opozarjajo, kaj se zgodi v primerih opustitve te dobre prakse. Tematika je zelo aktualna v današnjem času, ko se starši množično odločajo, da otrok ne bodo vključili v programe rednega cepljenja, po drugi strani pa o potrebi tovrstnih historičnih vpogledov pričajo tudi sodobni epidemiološki pojavi. Pričujoči program je edini na področju slovenskega zgodovinopisja, ki v pomembnem obsegu sistemsko raziskuje zgodovino bolezni, zdravstva in razvoj zdravstvenega sistema v slovenskem prostoru, skoraj izključno pa so v polju njegovega raziskovanja tudi sistematične raziskave plemiških rodbin na Slovenskem in prve svetovne vojne.
Pomen za razvoj znanosti
Objave arhivskega gradiva so nedvomno tisti element v zgodovinopisju, ki omogoča največji preboj pri razvoju znanosti in so temelj vseh širše zasnovanih raziskav, v prvi vrsti seveda zgodovinskih, v nadaljevanju pa tudi drugih humanističnih in družboslovnih ved. Osnovne raziskave virov kot takšnih omogočajo rekonstrukcijo preteklosti, zlasti vsakdanjega, kulturnega in političnega življenja, miselnih svetov in socialnih interakcij. Višjo stopnjo dela z viri predstavljajo njihove objave, katerih pomen je večplasten. Po eni strani pomenijo razmnožitev izvirnega rokopisnega unikata. Omogočajo lahko dostopnost in hkratni študij pisnih preostankov preteklosti večjemu številu domačih in tujih raziskovalcev ter jim prihranijo zamudno delo z arhivskimi rokopisi. Na drugi strani pa edicije že vključujejo temeljne raziskave na samih virih, kot so ugotavljanje pristnosti, izvora in datacije, identifikacija krajev in oseb ter skupaj s pomagali (kazala) bistveno olajšajo uporabo virov. S tem omogočajo komparativne raziskave za širša geografska območja in/ali časovna obdobja, predvsem pa raziskovalcu-uporabniku nudijo določeno mero "podatkovne" varnosti, ker olajšujejo uporabo virov tudi nekoliko manj kompetentnim raziskovalcem. Stanje raziskav v slovenski historiografiji je trenutno takšno, da so v preteklosti obstoječe (sedaj že nepopolne in pomanjkljive) zbirke in temeljne obravnave virov že večinoma izčrpane v obstoječih analizah in sintezah. Kažejo se potrebe po novih sintetičnih obravnavah, ki bodo lahko uspešno izvedene le na podlagi novih analiz, te pa nujno terjajo nove in izpopolnjene, s temeljnimi raziskavami podprte zbirke in elektronske baze virov. Nove impulze v razvoju zgodovinopisja pa poleg kritičnega objavljanja novih zgodovinskih virov zagotavlja tudi več drugih aspektov. Po eni strani je to ukvarjanje s tematikami, ki v slovenskem zgodovinopisju veljajo za deficitarne, kar vnaša večjo pestrost in bolj zaokrožene poglede na zgodovinske procese in fenomene v slovenskem prostoru, raziskovalci pa pridobijo referenčnost ne le v slovenskem, temveč tudi širšem prostoru. Po drugi strani pa vključevanje novih informacijskih tehnologij zagotavlja tehnološki in metodološki preboj na polje t. i. digitalne humanistike, ki je v slovenskem zgodovinopisju redko zastopana. Tovrstna tehnologija namreč omogoča sistematično obdelavo velikega korpusa podatkov oz. obdelavo večjega vzorca podatkov vseh vrst, zaradi česar so končni rezultati veliko bolj relevantni kot nekoč. Hkrati stroka ni samo uporabnica novih tehnologij, temveč tudi sama ponuja nove rešitve pri njihovem razvoju. Vse to kaže na izvirnost, aktualnost in interdisciplinarnost programa ter sposobnost njegovih izvajalcev, da sledijo sodobnim izzivom, ki jih ponuja skokovit razvoj tehnologije. S temami predlaganega programa bo slovensko zgodovinopisje bolj primerljivo s podobnimi raziskavami v tujini, s čimer se bodo začele nove in nadaljevale že zastavljene komparativne študije na evropski in širši ravni. V vsebinskem pogledu bo program pomenil uravnoteženje med slovenskim in evropskim zgodovinopisjem na področju raziskovanja gospodarske, socialne in kulturne zgodovine ter zgodovine fenomenov. Izsledki programskih raziskav bodo v celoto poznavanja človeške zgodovine prispevali sveža spoznanja o slovenskem prostoru in narodni skupnosti.
Pomen za razvoj Slovenije
Socialnozgodovinske raziskave so pogoj za razkrivanje zgodovine kot celokupnega delovanja narave in ljudi in temelj razumevanja delovanja današnje (slovenske) družbe. Ker je transformacija slovenske družbe do začetka sistematične modernizacije od srede 18. stoletja ohranila nekatere srednjeveške socialne vzorce, druge pa le preoblikovala, so se nekateri prastari vzorci in predstave ohranili do 19. in celo do 20. stoletja; nekateri živijo v zaznavah vseh družbenih slojev do danes. Njihovo ugotavljanje in znanstvena presoja je pot do razumevanja sodobnih družbenih pojavov, procesov in fenomenov ter vizij za prihodnost. Raziskave slovenske preteklosti imajo v času globalizacije izjemen družbeni in kulturni pomen: omogočajo krepitev nacionalne identitete, védenje o tem, kdo smo, zakaj smo to, kar smo, ohranjajo nacionalno zavest in zgodovinski spomin ter širijo spoznavanje sveta, v katerem živimo, in naše vloge v njem. Táko razumevanje omogoča, da se Slovenija in njeni državljani enakopravno in samozavestno vključujejo v svetovno družbo in kulturo. Predlagani program bo imel na slovensko državo dvojni učinek. Po eni strani bo promoviral slovensko državo, saj se bo z njegovimi rezultati še intenzivneje umestila ob bok tistim evropskim državam, ki so s podobnimi raziskavami že obogatile zakladnico svojih dosežkov. Rezultati raziskav bodo pokazali, da je Slovenija Evropa v malem, saj na njenem ozemlju srečujemo vse vrste zgodovinskih procesov in pojavov, značilnih za stari kontinent. Po drugi strani pa bodo rezultati raziskav omogočili sooblikovanje državnih politik na področjih, ki so zastavljena v programu, torej na področju kulture, kulturne dediščine, znanosti, socialnega skrbstva. Le z znanstvenimi metodami podprti rezultati namreč omogočajo napredek in bolj kompetentno zastavljene dolgoročne rešitve ter utirajo pot odgovorni in kompetentni družbi. Rezultatom raziskav je zagotovljena tudi vključitev v izobraževalne procese na vseh ravneh, saj je kar šest sodelavcev predlagane programske skupine habilitiranih na slovenskih univerzah (Ljubljana, Maribor, Koper in Nova Gorica) in predavajo tudi o vprašanjih, za katera bodo programske raziskave dobrodošla in kakovostna dopolnitev. Hkrati se zanimanje javnosti glede raziskovalnih rezultatov že zdaj kaže v vabljenju članov in članic raziskovalne skupine v televizijske in radijske oddaje, da komentirajo aktualno dogajanje, npr. v preteklosti glede obletnice prve svetovne vojne, reševanja kulturne dediščine, trenutno pa predvsem glede predstavitve historičnih kontekstov sodobne pandemije. Za ekonomski razvoj so historične raziskave pomembne, ker se večkrat dotikajo zgodovine gospodarskih strok, obenem zaznavajo in raziskujejo nihanja ali cikličnost ekonomsko-zgodovinskih procesov, ugotavljajo dejavnike vplivanja ter raziskujejo zgodovinske gospodarske modele. S tem omogočajo razumevanje stopnje razvitosti določene stroke v državi in izogibanje ponavljanja morebitnih napak iz preteklosti. Po drugi strani pa lahko rezultate zgodovinopisnih raziskav uspešno integriramo zlasti v kulturni in zgodovinski turizem, s poudarkom na trajnostnem turizmu, saj postajajo turistične destinacije (posamezni kraji, območja, gradovi, dediščina prve svetovne vojne…) z boljšim poznavanjem lastne preteklosti bolj zanimive za turiste, s tem pa se vzpostavlja in omogoča kulturo dialoga, sožitja in sobivanja ter bolj pozitiven odnos do kulturne dediščine. Turizem je hkrati kot najhitreje rastoča gospodarska panoga tudi po ocenah in napovedih na globalni ravni eden glavnih dejavnikov razvoja držav in bo nedvomno tudi pripomogel k okrevanju gospodarstva po prenehanju trenutne pandemične krize. Prav na slednjo se navezujejo tudi raziskave zgodovine bolezni z vidika zgodovine dolgega trajanja (longue durée). Postavitev epidemij v historični kontekst omogoča razumeti, kateri odzivi so bili učinkoviti in kateri ne, ter tako prepreči ponavljanje napak v novih sodobnih epidemijah. Tako se krepi zavedanje o potrebi po pripravljenosti na nujne primere, o intervencijah za zmanjševanje stigme, predvsem pa o nujnosti družbenih investicij v vzgojo in izobraževanje ter dobro organiziran sistem javnega zdravstva. Raziskave bi v Sloveniji lahko odprle pot sicer mladi historični pod-disciplini - študiju zgodovinskih katastrof, ki se v evropskem in globalnem zgodovinopisju intenzivneje razvija v zadnjih dveh desetletjih in je izrazito interdisciplinarna disciplina, ki pretekle katastrofe obravnava v diskurzivnem okviru, znotraj katerega se je katastrofa zgodila ter jih razume predvsem kot družben fenomen, tudi če ga povzročijo ekstremni naravni dogodki.
