Projekti / Programi
Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine
01. januar 2004
- 31. december 2008
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.05.00 |
Humanistika |
Jezikoslovje |
|
| 6.07.00 |
Humanistika |
Literarne vede |
|
| 5.01.00 |
Družboslovje |
Vzgoja in izobraževanje |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H004 |
Humanistične vede |
Filologija |
dialektološko besedišče, moderne dialektološke metode, dialektozmi-fokalizacija v književnih besedilih, instrumentalna fonetika, metafora in simbol v slovenski literaturi, naratologija, jezikovna vzgoja, pismenost, recepcija mladinske literature in literature za odrasle.
Raziskovalci (9)
Organizacije (2)
Povzetek
Težišče raziskovanja bo usmerjeno v preučevanje izrazja v govorih koroške, panonske in štajerske narečne skupine. Posebna pozornost bo namenjena imenoslovju, zlasti zbiranju zemljepisnih (ledinskih) imen, poljedelskemu in vinogradniškemu izrazju ter izrazju posameznih obrti. Narečno gradivo se bo preučevalo tudi s stališča instrumentalno-slušne analize. Izsledki instrumentalne fonetike bodo temelj nadaljnjemu razvijanju metode analize slovenskega narečnega glasovja in prozodije s stališča pogostnosti, trajanja in kvalitete glasov, pri čemer se bosta preučevali zlasti kolikost in kakovost fonemov ter njihovih različic. Rezultati instrumentalne analize govornega gradiva in primerjave s slovenskim knjižnim jezikom bodo predstavljeni v obliki spektrografskega in statističnega pregleda. Preučeval se bo vzhodnoslovenski knjižni jezik (prekmurski in vzhodnoštajerski) od 16. do konca 19. st. in odnos do osrednjega slovenskega knjižnega jezika. Analizirala se bodo besedila prekmurskih in vzhodnoštajerskih avtorjev (izrazje, oblikoslovje, skladnja), izdelana bosta slovar in slovnica obeh književnih norm do sredine 19. stoletja. Ob evidentiranju panonskega besedja se bo iskal izvor v panonski jezikovni bazi, pri čemer se bo izhajalo iz stare cerkvene slovanščine in Brižinskih spomenikov. Leksikološke raziskave slovenskega jezika bodo usmerjene v besedotvorje, terminologijo in frazeologijo. Preučevale se bodo fonetične in fonološke značilnosti glasovne ravnine, predvsem zloga, pri čemer bo osnovna obravnava fonološka. V ospredju bo predstavitev za sodobni knjižni jezik. Inventar sestoji iz inventarja fonemov slovenskega (v obravnavi predvsem knjižnega) jezika. Predstavljeni so s svojimi artikulacijsko-akustičnimi značilnostmi kot zbiri inherentnih distinktivnih lastnosti. Ugotavljale se bodo zakonitosti omejitev v kompatibilnosti fonemov; rezultati bodo v obliki fonotaktičnih pravil: kompatibilnost, distribucija, valenca in frekvenca konzonantsko-vokalnih nizov, zlasti na nivoju zloga.
Izčrpna fonološka analiza fonemov, distribucijska analiza strukturnih značilnosti zloga, fonotaktična pravila in pravila za določanje zlogovne meje imajo širšo praktično vrednost. Raziskane distribucijske omejitve povezovanja fonemov osvetljujejo kombinatoriko fonemov. Izpostavlja se spoznanje, da princip sonornosti postavlja dodatna fonotaktična pravila, ki delujejo kot distribucijske omejitve. Pravila za določanje zlogovne meje so prispevek k reševanju vprašanja t. i. zlogovanja oz. delitve besed v splošni rabi pri uporabnikih jezika, zlasti v pisanju. Način inerpretacije upošteva sodelovanje
Preučevanje metaforike in simbolike temelji na interakcijski in kognitivni teoriji metafore. Na tej teoretični osnovi se ugotavljajo pri posameznih literarnih ustvarjalcih iz novejše slovenske književnosti temeljna metoforična območja, način metaforizacije ter inovativna moč metafore v kontekstu zgodovinskih in stilnih določnic dobe in prostora. Analiza jezikovne polifonije (v romaneskni prozi avtorjev v območju severovzhodne Slovenije s posebnim poudarkom na vlogi narečnega jezika in njegove stilistike v interakciji s knjižnim jezikom) izhaja iz intertekstualne premise o odprtosti literarnega besedila, ki razpreda svoje vezi v različne literarne in jezikovne kode. Aktualizacija naratološkega koncepta se naslanja na teoretične izseldke Greimasa, Stanzla, Balla, Genneta ter posebej na definicijo narema , pojem koda se pojavlja tudi v tem okolju (fokalizacijski kod) in je uporabljen v smislu Luhmannovega razumevanja pojma, pomeni osnovni princip, po katerem deluje sistem (v našem primeru fokalizacija) kot zaključena struktura.
Koncept poučevanja slovenskega jezika, na katerem bomo gradili, temelji na premisi, da je temeljna usmeritev pouka materinščine naravnana v pridobivanje komunikacijskih kompetenc za uspešno, samozavestno in pravilno rabo slovenskega jezika tako v receptivnih kot tudi produktivnih komunikacijskih situacijah.
Pomen za razvoj znanosti
Raziskave programske skupine P6-01 56 so bile tesno povezane s priključitvijo naše države Evropski zvezi, saj so se z včlanitvijo za nas odpirala nova vprašanja, povezana s statusom slovenskega jezika. Odnos do tega vprašanja je zelo zapleten in presega ozko jezikovne poglede, tudi sociolingvistične, zato zahteva celostni razmislek, ki prinaša odgovore na vprašanja, povezana z jezikovnimi kompetencami. Slovenija mora skrbno načrtovati položaj jezikov na narodnostno mešanih področjih, hkrati pa je skozi ustavo in konkretno delovanje izpričana zavest, da mora jezikovnopolitično delovati tudi na področjih, kjer živijo Slovenci v drugih državah. Pri uveljavljanju določenega strateškega koncepta jezikovne politike mora zato delovati decentralizirano. V konceptu decentraliziranosti pa je treba izpostaviti še dejstvo, da so v kontekstu raziskovanja nacionalnih jezikov in nacionalnih književnosti centri raziskovanja razpršeni in da so nacionalna središča raziskovanja nekega jezika in njegove književnosti centralna tudi v svetovnem merilu. In kot npr. francoska jezikoslovna znanstvena javnost postavlja standarde kvalitete znanstvenega preučevanja francoskega jezika in njegove književnosti, tako slovenska jezikoslovna in književnovedna znanstvena javnost predstavlja standarde in merila kvalitete raziskovanja slovenskega jezika in književnosti. Analogno s tem pa tudi: vsaka nacionalna skupnost je dolžna v zakladnico svetovnega jezikoslovnega in literarnovednega znanja prispevati znanje o svojem jeziku in o svoji književnosti. V tej luči pa dobivajo raziskave programske skupine P6-01 56 posebno vrednost, posebno tiste, ki so preučevale besedje slovenskega jezika: - tako besedje v panonskih govorih; - narečno besedje za slovar severozahodnoprleškega govora in - besedje iz zornega kota opredeljevanja odnosa med osrednje- in vzhodnoslovensko jezikovno normo. Posebnega pomena pa je še raziskovanje, ki je bilo usmerjeno v besedotvorna, terminološka, leksikološka in frazeološka vprašanja slovenskega jezika; obdelane so bile lastnosti pridevniških tvorjenk - podlagi gradiva, zajetega v poskusni Besednodružinski slovar slovenskega jezika. Zgodovina evropske književnosti je nepopolna brez poglavja o slovenski književnosti. V tem okviru je treba izpostaviti preučevanje slovenske dramatike, katerega izsledki kažejo, da zaznamujejo dramatiko prvih povojnih let bolj skromni umetniški poskusi, med katerimi pa se najdejo tudi nekatera ambicioznejša dela. Zvrstno se gibljejo med vojno dramo na eni in nadaljevanjem predvojne meščanske drame ter satirične komedije na drugi strani, v nadaljevanju pa se skladno z navodili socrealistične poetike oklepajo vzorcev kmečke drame, ki je navadno nekoliko propagandno obarvana tudi s sodobno tematiko tedanjega socialističnega časa. Raziskovanje je bilo usmerjeno tudi k pripovedni prozi. V tem kontekstu je treba najprej izpostaviti preučevanje Jančarjeve pripovedne proze, v okviru katerega je bila določena narativna struktura Jančarjevih kratke proze in novel oziroma prepoznan mehanizem, ki v invariantni obliki deluje v besedilih. Drugi del je bil usmerjen k signalom, ki z avtorjevim glasom in preko izbranega besedja ter skozi poetiko pogleda presevajo posamezna besedila iz korpusa. V okviru za evropsko zgodovino književnosti pomembnih raziskav je treba posebej izpostaviti še preučevanje sodobne slovenske kratke pripovedne proze, v okviru katere so bila na diahroni in sinhroni ravni obravnavana različna problemska vozlišča sodobne slovenske kratke proze osemdesetih in devetdesetih let 20. st. Preučevanje proze je obsegalo še raziskovanje miselne proze Vladimirja Bartola, opravljena je bila raziskava baročne pridige, zatem še vloge stereotipov v sodobni slovenski kratki prozi, mitologizacije v slovenski kratki prozi osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, pripovedne proze Kajetana Koviča ter literarnega ustvarjanja slovenskih književnic v Avstriji.
Pomen za razvoj Slovenije
V okviru pomena raziskovanja programske skupine P6-0156 moramo najprej omeniti utrjevanje nacionalne identitete in ohranjanje bogastva naravne in kulturne dediščine. Potrjevanje narodnostne in kulturne identitete je v dialektoloških, sociolingvističnih in frazeoloških raziskavah v času globalizacije, ki pomeni prodor jezikov s stotinami milijonov govorcev in t.i. izumiranje jezikov manj številnih govorcev, izrednega pomena. Z raziskavo interferenc med slovenskim in sosednjimi neslovanskimi jeziki ter sosednjim hrvaškim jezikom se je program vključeval v evropske jezikoslovne ter književnozgodovinske projekte, ki preučujejo jezike in književnosti v stiku. Raziskovanje slovenske književnosti je za utrjevanje nacionalne identitete in ohranjanje bogastva naravne in kulturne dediščine izjemnega pomena. Raziskave programske skupine P6-0156 so pomembno prispevale k obogatitvi slovenske literarne vede na področjih žanra, sloga, jezika, tematike, ustvarjalnih postopkov. V tem kontekstu velja posebej izpostaviti raziskovanje narativnih postopkov, na osnovi katerih se je v kratki zgodbi zgodil premik od zgodbe k sintezi različnih pomenov in smisla – diskurza, na analizo slogovnih, tematskih in idejnih stikov, ki povezujejo slovensko književnost v Avstriji s to, ki nastaja pri nas, ter na vprašanje ženske literature. Za razvoj Slovenije in položaj slovenščine v edukacijskem sistemu pa so še posebej pomembne raziskave s področja preučevanja poučevanja slovenščine, ki so bile usmerjene k reševanju dveh vrst vprašanj: prva skupina raziskav je bila usmerjena v merjenje uspešnosti t. i. dvotirne variante na učenca osredinjenega komunikacijskega modela poučevanja književnosti na stopnji, ko je pouk književnosti usmerjen v razvijanje recepcijske sposobnosti predvsem mladinske književnosti. Oblikovan je bil inovativen instrumentarij, za katerega smo pričakovali, da bo mnogo občutljivejši kot klasični vprašalniki in testi znanja, saj je dajal otrokom možnost izražanja literarnoestetskega doživetja in dokazovanja sposobnosti razumevanja in vrednotenja literarnega besedila po posameznih segmentih recepcijske sposobnosti ne le s pomočjo jezikovnih sredstev, ampak tudi s pomočjo nejezikovnih diferenciranih znakov in posrednega upovedovanja s produktivnimi preizkuševalnimi metodami. Evalvacija rezultatov je pokazala, da je na učenca usmerjeni dvotirni komunikacijski model književne vzgoje uspešnejši od klasičnega enotirnega. Za edukacijski sistem so pomembne tudi literarnodidaktične raziskave, ki so bile usmerjene v problem multikulturnega poslanstva književne vzgoje. Natančno preučevanje etične komponente pravljiških literarnih besedil, reprezentativnih za kanon zunajcivilizacijskega kroga, in njihova recepcija sta pokazala, da mimetično vživljanje v književne osebe v literarnih besedilih drugih narodov in civilizacij spodbuja sposobnost empatije v drugačen (ne-vajen) način mišljenja in čustvovanja in moralnega razsojanja ter s tem toleranco do drugačnosti. Eksperimentalno preverjanje relevantne vsebine horizonta pričakovanja slovenskih otrok je ugotovilo, da otroci nimajo potrebnih informacij (sodb), pričakovanj, ki bi bile nujno potrebne za razumevanje tujecivilizacijskega pravljiškega besedila. In vendar smo v eksperimentu dokazali, da poznavanje strukturnih značilnosti pravljiške književne vrste ter zakonitosti, na katerih temelji pravljiško književno dogajanje, otrokom omogoča podoživeti "tuje", "nenavadno" književno dogajanje, idetificirati, kdo v besedilu je nosilec etičnega in kdo njegov protikarakter, in nato ovrednotiti literarno besedilo glede na njegovo etično sporočilo – kar dokazuje, da je pravljiški kanon pomemno sredstvo za razvijanje inkulturacije in multikulturnosti mladih generacij. Skratka: v okoliščinah evropskega združevanja, ki brez dvoma upošteva kulturne različnosti, vidimo pomen opisanega raziskovanja v definiranju posebnosti, ki Slovence oblikujejo kot samostojen in na lastni zgodovini utemeljen narodni kolektiv.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
