Projekti / Programi
Etnološke in folkloristične raziskave kulturnih prostorov in praks
01. januar 2015
- 31. december 2021
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.04.00 |
Humanistika |
Etnologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| S220 |
Družboslovje |
Kulturna antropologija, etnologija |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 5.04 |
Družbene vede |
Sociologija |
kultura, identiteta, materialna kultura, preživetvene strategije, slovstvena folklora, socialne prakse, kulturna dediščina, prostor, loklano in globalno, multilokalnost, mobilnost, vzajemnost
Raziskovalci (23)
Organizacije (1)
Povzetek
V prejšnjem RP sta bila osrednja koncepta kulturni prostori in prakse, tj. topološki in tvornostni koncept. V zvezi s kulturo smo rekonceptualizirali nekaj uveljavljenih kategorij, npr. ljudsko, kulturna dediščina, razpravljali o etnoloških pogledih in reprezentacijah, izostrili preteklo podobo o disciplini ter sodelovali pri premislekih in uvajanju novih teoretskih in empiričnih raziskav v dialogu s strokovnjaki in ustanovami po Evropi.
V predloženem programu ohranjamo ta osnovni problemski in empirični okvir. Omogoča nam, da povežemo različne etnološke, folkloristične in kulturnoantropološke interese in raziskovalne poudarke posamičnih raziskovalk in raziskovalcev programske skupine v znanstveno večglasje in odličnost.
Splošni izhodišči o kulturnih prostorih in praksah preokvirjamo z dinamičnejšo konceptualizacijo prostora kot materialnega, socialnega in simbolnega lokusa vseh kulturnih praks, preživetvenih načinov, oblik vzajemnosti in mobilnosti, ustvarjalnosti (zlasti tudi estetske), reprodukcije tradicije in sodobne inovativnosti. Ko poudarjamo procesualnost kulturnih praks, mislimo na socializacijo/inkulturacijo, na medgeneracijski prenos znanja, veščin in kulturne dediščine, upoštevamo vplive in posege države in EU (evropeizacija) in posledično dinamiko med lokalnim in globalnim. Vsi ti procesi se razkrivajo kot kulturni kronotop, v katerem sta zajeti historična in prostorska dimenzija vsakega pojava ali prakse.
Pomembna raziskovalna kategorija, ki jo bomo izostrili, so preživetvene strategije in prakse. Pozorni bomo na materialne idr. dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje in spremembe vsakdanjih in identitetnih praks; predvsem mobilnost in komunikacija prostore teh praks definirata kot čez- in multilokalne. Poleg tega nas zanimajo nove oblike vzajemnosti v družbenih skupinah, ki ustvarjalno kapitalizirajo tradicijo in življenjske prostore, tudi kot odgovore na krize, vojne in naravne nesreče. In naposled je kulturna dediščina redefinirana kot skupni interes materialnih, socialnih in estetsko ustvarjalnih svetov.
Pomen za razvoj znanosti
Raziskave v programu osvetljujejo in interpretirajo kulturne fenomene, procese, prakse in socialne/kulturne akterje v dinamiki okvirov vsakdanjega življenja. Raziskovalci imajo razvita metodološka orodja, ki temeljijo predvsem na historiografskih in etnografskih metodah za raziskave vsakdanjega življenja kot lokusa človeškega bivanja. Kronotopski značaj vsakdanjika je bil vedno okvir ne le za tematizacijo človeškega bivanja v najširšem antropološkem pomenu, temveč za spoznavanje konkretnih družbenih/kulturnih konfiguracij, v katerih se tkejo specifične individualne in kolektivne identitete. V preteklosti so bile raziskave večinoma osredinjene na esencializirane identitete hipostaziranih skupnosti (narod/ljudstvo, sorodstvena, lokalna skupnost), opredeljenih v etnični (tj., slovenski) paradigmi. Danes raziskave identitete utemeljujemo na nizu kulturnih praks, prek katerih identitete razumemo kot hibridne, fluidne, pogosto celo začasne. Logiko dinamičnosti, procesnosti, spreminjanja, kakor jo zaznavamo v sodobnosti, prenašamo tudi na interpretacijo preteklega življenja. Obe pozornosti, na sedanjost in preteklost, namreč bistveno prispevata k razumevanju življenja v slovenskem prostoru, ki je bil vedno večetničen, večkulturen in prehoden v pogledu začasnih ali stalnih selitev ljudi, dobrin in idej. Cilj načrtovanih raziskav je prispevati analitične in etnografske sklepe o raziskovalnih temah, vprašanjih, terenskem delu in metodah na podlagi kritičnih premikov od dozdajšnega razumevanja identitete in družbenokulturnih praks in procesov.
V predloženem programu nadaljujemo, poglabljamo in širimo dozdajšnja raziskovalna področja: disciplinarno zgodovino in teoretsko-metodološka vprašanja, raziskave materialnih, socialnih in simbolnih fenomenov in praks, značilnih za življenje posameznikov in skupnosti v različnih lokalnih (od mikrolokacij do transnacionalnih prizorišč), poklicnih in socialnih okoljih.
Z raziskavami disciplinarne zgodovine, teorije in metodologije bomo še naprej osvetljevali spoznavno in raziskovalno dinamiko, vpeto v razvoj humanistike v Sloveniji in v svetu.
Raziskave prostorov in praks, neposredno povezanih z materialnimi vidiki življenja, bodo prispevale k razumevanju sodobnih prilagoditev tradicionalnih oblik pridobivanja hrane in predelave živil v preživetvenih strategijah na podeželju, pa tudi v prezentaciji in samopromociji lokalnih skupnosti in regij. Zgodovinsko usmerjena raziskava oblačilne kulture na Štajerskem v 1. pol. 19. stoletja se bo oprla na dragocen in le delno preučen vir, t. i. Göthovo topografijo; prispevala bo tudi k razkrivanju vpliva stroke in posamičnih raziskovalcev na delovanje ljubiteljske kulture. Raziskava materialnega okvira socializacije v zgodnjem otroštvu bo zapolnila vrzel v etnološkem poznavanju vezi med materialnimi in socialnimi vidiki življenja v otroštvu.
Raziskave slovstvenofolklorne ustvarjalnosti napovedujejo temeljne in pregledne izdaje žanrov (tipni indeks slovenskih pravljic, zbirke pregovorov, ugank, šaljivih pripovedi) kakor tudi raziskave sodobnega pripovedovanja in njegovih kontekstov. Pri tem bomo poglobili teoretična in metodološka dognanja slovenske folkloristike, vpeta v evropski in svetovni in znanstveni prostor.
Raziskave socialnih praks so namenjene poglabljanju pozornosti na procesni, dinamični značaj kulture, s katerim razkrivamo vlogo kulturnega in socialnega v vsakdanjem življenju ter s katerim se lahko analitično izognemo pastem kulturne esencializacije. Takšen fokus raziskovalcem omogoča, da prispevajo k razumevanju praks in procesov, s katerimi družbeni akterji in skupine definirajo svoj odnos do družbenega sveta (lokalno, nacionalno, transnacionalno). Vključuje pa tudi preučevanje ustvarjalnih načinov, s katerimi se akterji in skupine postavljajo v medsebojna razmerja (npr. stare in nove oblike vzajemnosti in skupnosti, identitetne prakse) in razmerja s tradicijo v najširšem pomenu (preživetvene strategije, dediščina), ko se spoprijemajo s številni
Pomen za razvoj Slovenije
Raziskave programske skupine prinašajo temeljno znanje o človeku, družbi in kulturi, ki je pomembno za razumevanje humanosti, nacionalne identitete in njene razpoznavnosti v globaliziranem svetu. S tem prispevajo k državljanski ozaveščenosti in samozavesti, utemeljeni na poznavanju lastnih kulturnih temeljev, v enaki meri pa tudi k odprtosti in spoštovanju drugačnih kulturnih vzorcev in načina življenja, ki so značilni za večetnično in večkulturno okolje, kakršno je tudi slovensko.
Zgodovinsko in etnografsko usmerjene raziskave opozarjajo na etnične, jezikovne, generacijske idr. socialne podlage kulturne raznovrstnosti, ki jo raziskovalci v največji meri razkrivajo v neposrednem stiku z ljudmi kot socialnimi/kulturnimi akterji in člani različnih skupin in skupnosti. Ob tem se raziskovalci srečujejo z njihovimi vsakdanjimi problemi, ko se ustvarjalno odzivajo na okoliščine in procese (politične, ekonomske, socialne, kulturne, naravne), s katerimi se spoprijemajo na več ravneh. Prepričani smo, da so vsakdanje strategije in prakse ljudi bistvenega pomena za lokalno, regionalno in državno politiko, posebej tisti njen del, ki je namenjen vzdržnim gospodarskim, socialnim, kulturnim in okoljskim razmeram, kar je tudi ena osrednjih problematik raziskovalnega programa.
Raziskave o materialni, socialni in duhovni kulturi imajo lahko dolgoročne pozitivne učinke na gospodarstvo, saj so njihova spoznanja uporabna v družinskih podjetjih, pri razvoju obrti in turizma (lokalno, regionalno, državno), v rabi dediščine in izobraževanju (kulturni, turistični delavci, svetovalci v kulturnih ustanovah, regionalnih razvojnih središčih, vladnih službah), širše pa tudi za javno upravo, regionalne in lokalne politike, socialno, zdravstveno in načrtovalske službe.
Konkretno bodo spoznanja o tradicionalnih oblikah pridobivanja hrane in živil ter njihovi sodobni uporabi prispevala k poznavanju, načrtovanju in usklajevanju te gospodarske dejavnosti na Slovenskem, uporabna pa bodo tudi pripravo izhodišč za nove oblike pospeševanja samopreskrbe s hrano in predelave živil.
Raziskave oblačilne kulture v 19. stoletju bodo v pomoč folklornim skupinam in drugim dejavnostim, ki se opirajo na zgodovinske rekonstrukcije, poleg tega pa bodo izsledki izhodišče in navdih za domačo in umetnostno obrt, spominkarstvo, modno industrijo, turizem itn.
Spoznanja študije o materialnem svetu kot neposrednem okviru inkulturacije v 1. pol. 20 stoletja bodo pomembnae za razumevanje sprememb v starševskih praksah, v razmerju otrok-starši in v inkulturacijskih/socializacijskih procesih.
Spoznanja s področja slovstvene folklore posamičnih regij in lokalnih skupnosti je mogoče prilagojena vključiti v turistični in kulturno-ekonomski razvoj Slovenije, načrtovanje razvoja podeželja in širšo kulturno ponudbo na lokalni in nacionalni ravni. Raziskave procesa folklorizacije (npr. folklornih žanrov in pripovedovanja nasploh), ki je povezan z vse večjim razmahom javnih kulturnih, turističnih in didaktičnih pripovedovalskih dogodkov, bodo prispevale k strokovnemu ohranjanju tradicijskega pripovedništva v izobraževalne, kulturne, turistične in razvojne namene.
Raziskave socialnih praks, preživetvenih strategij in različnih oblik vzajemnosti in solidarnosti bodo osvetlile potencial, ki ga lahko imajo v tradiciji zasnovane prakse v sodobnosti, ko gre za vzdržni razvoj in varovanje naravne in kulturne dediščine (npr. novi načini sodelovanja in produkcije v zadrugah in bivalnih skupnostih).
Raziskave identitetnih praks in politik na različnih ravneh teritorialnosti bodo prispevale k dinamičnejšemu razumevanju identitete na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. V tem vidimo tako vpliv na ohranjanje slovenske nacionalne identitete v vse dinamičnejšem obmejnem in mednarodnem kontekstu, kakor tudi na krepitev zavesti o večkulturnosti in strpnosti do drugačnosti, ki je pomemben element pri ustvarjanju transnacionalnih identitet, konkretno evropske. Pri tem je pomembno, da se ti zavesti ne izklj
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2015,
vmesno poročilo
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2015,
vmesno poročilo
