Projekti / Programi
Medkulturne literarnovedne študije
01. januar 2009
- 31. december 2013
| Koda |
Veda |
Področje |
Podpodročje |
| 6.07.00 |
Humanistika |
Literarne vede |
|
| 6.06.00 |
Humanistika |
Kulturologija |
|
| Koda |
Veda |
Področje |
| H520 |
Humanistične vede |
Germanistika |
| H530 |
Humanistične vede |
Nemški jezik in književnost |
| H540 |
Humanistične vede |
Nizozemski jezik |
| H570 |
Humanistične vede |
Angleški jezik in književnost |
| H590 |
Humanistične vede |
Baltski in slovanski jeziki in književnosti |
| S271 |
Družboslovje |
Specialna didaktika |
| S272 |
Družboslovje |
Izobraževanje učiteljev |
| S280 |
Družboslovje |
Andragogika, stalno izobraževanje |
| Koda |
Veda |
Področje |
| 6.02 |
Humanistične vede |
Jeziki in književnost |
Medkulturne študije, literarna veda, literarna teorija, literarna zgodovina, literarnovedne metode, primerjalne študije, medijske študije, literarna kritika, didaktika literature, zgodnje učenje, literarno prevodoslovje, recepcijske študije, študije branja in literarnega opismenjevanja, študije spolne razlike, feministična literarna teorija, postkolonialne študije, študije tujosti in drugačnosti, diskurzna analiza, radikalni konstruktivizem, empirična literarna teorija, vrednotenje, uspešnice, odmevi na Slovenskem, večjezičnost, multilingualne estetike, teorija žanrov, žanrska tipologija Angleška, ameriška, avstralska, avstrijska, nemška, švicarska, slovaška, slovenska, srbska, bošnjaška, hrvaška literatura Srednjeveška, razsvetljenska, moderna, sodobna literatura (drama, proza)
Raziskovalci (26)
Organizacije (2)
Povzetek
Pojem medkulturnosti (ter vsebinsko sorodni izrazi) označuje vedno širše razumljeno raziskovalno polje, ki proučuje najrazličnejše kulturne pojave v stiku, v razlikovanju, nasprotovanju in v sorodnosti. Čeprav so študije medsebojnih vplivov in stikov na področju literatur in različnih besedil prav toliko stare kot teksti sami, opažamo v zadnjem desetletju osupljivo porast aktualnosti in družbene relevantnosti medkulturne paradigme. Z intenziviranjem medsebojnih kulturnih vplivov v sodobnem svetu, ki izhajajo iz procesov globalizacije po eni strani ter iz poudarjene želje po individualizaciji in partikularizaciji po drugi strani, se spreminja njihovo pojmovanje: sodobna znanost že več kot deset let te obširne in globoke vplive proučuje kot medkulturno posredovanje preko posameznih besedil, predvsem literarnih. Književnosti ne moremo več pojmovati ozko le kot vir za ustvarjanje estetskega – in družbi ne ravno nujnega – presežka ali kot hram ohranjanja nacionalne identitete, temveč jo moramo obravnavati kot mesto neizbežnega procesa stalnega družbenega, jezikovnega in simbolnega obnavljanja, kot neusahljiv arhiv kulturnih izkušenj iz vseh življenjskih področij in časov ter kot laboratorij družbenih in individualnih modelov (so)bivanja. Izpostavljanje kulturni tujosti in drugačnosti, kot smo ji v vedno večji in bolj zapleteni pojavnosti priča v sodobnem svetu, omogoča uvid v pogojenosti ter v strukturo pojavov tuje in predvsem tudi lastne kulture, s tem pa odpira možnosti njihovega spoznavanja, razumevanja, uzaveščanje ter nadzorovanja samih pojavov in njihove kakovosti. Medkulturno proučevanje književnosti predstavlja tudi najbolj kompleksen del medkulturnih komunikacij in prispeva k razumevanju najširšega pojava medkulturnih jezikovnih stikov.
Intenziviranje medkulturnih in medjezikovnih stikov terja več znanja o dinamiki sporazumevanja v tujih jezikih, se pravi v medkulturnem stiku. To spoznanje raste iz vedno bogatejšega znanja o številnih nesporazumih, ki so samodejna posledica, da govorci/predstavniki različnih jezikov ne izhajajo iz enakih konceptualnih svetov. Ker procesi globalizacije, pri nas pa tudi evropeizacije večajo količino ter potrebo po taki komunikaciji in medkulturnih stikih, se je na mednarodni ravni razvila povsem nova oblika preučevanja takih stikov: medkulturne študije, npr. medkulturna germanistika itd. Na področju jezikoslovja prinaša nadaljnja teoretična izhodišča dinamičen razvoj prevodoslovja, medtem ko se v literarnih vedah vse bolj uveljavlja sistemski pristop h književnosti kot posebni obliki družbene prakse in družbenega podsistema.
Raziskovalci in raziskovalke, ki jih združuje pričujoči raziskovalni program, želijo v naslednjih petih letih svoje znanstvenoraziskovalno delo posvetiti proučevanju literarne medkulturnosti v stiku s kulturami na angleško/ameriškem in nemškem govornem področju ter v stiku z južno- in zahodnoslovanskimi literaturami. Hkrati želijo osvetliti naslednja literarnovedna področja:
1. Literature v neposrednih medkulturnih stikih: literarnozgodovinski, recepcijski, teoretski vidiki
1.1. Nemško govorno področje:
Sistematično zaokrožen prikaz ter prevrednotenje nemške literarne ustvarjalnosti v slovenskem prostoru od srednjega veka dalje:
Analiza rimanih kronik v luči novejših historiografskih teorij s ciljem revizije zgodovinopisnih in drugih dognanj ter osvetlitev neraziskovanih vprašanj odnosa med fiktivnim diskurzom in zgodovino; raziskava zapuščine Anastasiusa Grüna v Gradcu s posebnim odnosom do Prešernovih in slovenskih ljudskih pesmi; študija komike v nemških in slovenskih literarnih besedilih na temeljih percepcije komičnega s spreminjajočim se kulturnim ozadjem; cilj so definicije komičnih oblik ter njihov pomen za ovrednotenje družbeno veljavnih norm v različnih kulturno-socioloških kontekstih.
Raziskave nemškega časnikarstva od začetkov do srede 20. stoletja po posameznih publikacijah in avtorjih; pri tem bo izpostavljena medkulturnost in evropskost s
Pomen za razvoj znanosti
V zadnjih desetletjih se svet, njegove kulture in družbe med seboj vse tesneje povezujejo in vse bolj tesno sodelujejo na vseh področjih. Za to sodelovanje je pomembno, da se posamezni dejavniki med seboj razumejo, da razumejo kulturo, konvencije, norme in pravila tistega, s katerim sodelujejo, da poznajo kulturne specifike posameznih kulturnih in družbenih okolij, njihovo zgodovinsko in kulturno dediščino, predvsem pa da razumejo drug drugega in da so se med seboj sposobni sporazumevati. Čeprav se zaradi krepitve naravoslovnih, tehničnih in družboslovnih disciplin v zadnjih desetletjih zdi, da so postale humanistične in hermenevtične tradicije marginalne, saj ne delujejo vedno na enak način kot naravoslovne, tehnične in družboslovne vede, je bi ta marginalizacija le navidezna – brez dobrega poznavanja kulture drugega, predvsem pa brez orodij za učinkovito jezikovno in medkulturno sporazumevanje, namreč ne more biti učinkovitega sodelovanja na nobenem področju. Raziskovalno delo članov skupine pomembno širi teoretična izhodišča za raziskovanje medkulturnega sodelovanja na primeru slovenske diasporične/izseljenske literature in s slovenske perspektive nadgrajuje postkolonialne kritiške pristope, ki jih pogled majhne, nekolonialne in (globalno gledano) obrobne kulture ter družbe pomembno dopolnjuje. S stališča medkulturnega oz. medjezikovnega posredovanja v sklopu raziskovalnih vsebin izpostavlja problem dinamike besedilnih premikov in anomalij v stiku angleških/nemških/južnoslovanskih in slovenskih leposlovnih besedil, ki do sedaj še ni bil dovolj sistematično raziskan in obdelan, hkrati pa spet bogati literarno-zgodovinsko sliko medkulturnih stikov med velikimi in malimi, in kar je še pomembneje, med malimi in malim (z ali brez posredovalne vloge velikih). Raziskave tako prinašajo nova spoznanja na področju (med)kulturnega transfera, raziskovanja emocij ali pa prostorske percepcije v književnosti in tako bistveno prispevajo k večji senzibilnosti in toleranci v medkulturnem dialogu ter k razumevanju stikov med perifernimi književnostmi, kulturami in družbami samimi in posredniške vloge centralnih kultur pri teh stikih na globalni ravni, saj imamo slovenski raziskovalci boljšo možnost za opazovanje teh stikov »od znotraj«, kot raziskovalci iz bolj centralnih (evropskih) kultur. Zaradi že omenjenega spreminjanja kriterijev znanstvenega delovanja, ki v želji po večji objektivnosti in rigoroznosti vse bolj sledijo naravoslovnemu in tehničnemu načinu delovanja, se je literarna veda znašla pred na videz nerešljivo dilemo: s prevzemanjem metod empiričnih znanosti ne tvega le izgube avtonomije in identitete, ampak tvega tudi, da se ji bodo izmaknila pomembna znanstvena dognanja, do katerih s temi metodami ni mogoče priti. Z vztrajanjem na hermenevtičnih izhodiščih ji grozita marginalizacija in odmik od paradigme znanstvenosti, s tem pa nevarnost, da njena dognanja ne bodo dosegla tistih, ki bi jim lahko bila v pomoč in da ne bodo uporabljena za napredek družbe in človeštva. Rešitev tega problema je v celostnem prizadevanju za odpravo asimetrije vrednosti: zgledovati se moramo po empiričnih znanostih na tistih področjih in ravneh, na katerih so te učinkovitejše (pragmatična sinteza teoretičnosti, empiričnosti in uporabnosti), hkrati pa ne smemo pozabiti na koristi, ki jih prinaša samorefleksivno in večperspektivno mišljenje. Prav s hermenevtičnim mišljenjem lahko celostni literararnovedni pristop nadgradi empirične študije o bioloških, kognitivnih, družbenih in kulturnih kontekstih literarne komunikacije. Že literatura sama je namreč tuj element v lastni kulturi (Wintersteiner), zato preučevanje literature in medkulturne komunikacije omogoča lažje in boljše dekodiranje tujega v družbi, celovitejše razumevanje medsebojnih odnosov, politike, gospodarstva itd. in tako ustvarja temelje za uspešno sodelovanje znotraj vsake posamezne kulture, subkulture, družbe in družbene skupine ter strpno in produktivno sodelovanje z drugimi.
Pomen za razvoj Slovenije
Medkulturni stiki se pogosto začenjajo prav s stiki med književnostmi dveh različnih kultur, s poročili o dogajanju na določeni literarni sceni, s poročili o posameznih literarnih delih, njihovih priredbah, prevodih, povzetkih in raziskavah, ki nam dajejo uvid v dotlej neznano kulturo in ponujajo temelje, na katerih slovenski bralci gradijo razumevanje te kulture, zanimanje zanjo in pripravljenost za sodelovanje s posamezniki, podjetji in ustanovami znotraj nje. Prav literarnovedni opisi kompleksne bivanjske izkušnje, utemeljeni na znanstvenoteoretični in historični analizi ter samorefleksiji pomembno prispevajo h krepitvi koherence, samorefleksivnosti, stabilnosti in kooperativnosti med vsemi družbenimi akterji. Humanistična misel je v številnih zgodovinskih situacijah vedno prevzela vodilno vlogo. Z diskurzno-zgodovinskega vidika prav literatura pomembno sodeluje pri konstituiranju, tradiranju in spreminjanju kulture in družbe v najširšem smislu. Tudi na Slovenskem se je književnost skozi vso njeno zgodovino izkazala za povezovalni in državotvorni element. Zato je še toliko bolj pomembno, da v okviru medkulturnih in literarnovednih študij raziskujemo literature tako svoje, slovenske kulture znotraj meja Slovenije, kot v stiku z drugimi (npr. literatura diaspore v stiku z večinskimi kulturami, sprejemanje slovenske literature pri drugih in sprejemanje drugih literatur v Sloveniji) ter tako krepimo zavest o pomenu medkulturnih stikov in medkulturne komunikacije na vseh ravneh in v vseh mogočih razmerjih (manjšinska-večinska, mala-velika, mala-mala, centralna-periferna, subkultura in prevladujoča kultura). Književnost je večplasten pojav, ki kvalitativno in kvantitativno sooblikuje individualno, kulturno in narodnostno identiteto vsakega posameznika in različnih skupnosti. Ker se vloga leposlovne literature v tretjem tisočletju povsod po Evropi marginalizira, monopol tehnoloških medijev pa spreminja profil bralca v iskalca mrežnih informacij, je potrebno književnosti in literarni zgodovini vrniti primerno mesto v družbi. Pri tem se moramo zavedati dejstva – in ga izkoristiti v svoj prid – da komunikacija dandanes poteka preko množičnih medijev, predvsem elektronskih, kar pod vprašaj sicer postavlja obstoj klasične knjige in njene publike, po drugi strani pa prav doba digitalne pismenosti odpira številne nove možnosti, saj literatura, znanstveni izsledki in ideje končnega potrošnika dosežejo mnogo prej, kot je bilo to v navadi v preteklosti. Poleg tega vse tesnejša povezanost odpira slovenski kulturni prostor novim, manj znanim kulturam in literaturam, tako povečuje poznavanje teh novih področij med slovenskimi uporabniki in ustvarja plodna tla za sodelovanje tudi na drugih ravneh in področjih. Družbeni pomen raziskovalnega programa vidimo v vpetosti vsebin o medkulturnosti, o literarnem in kulturnem transferju v študijske procese na univerzah doma in v tujini ter v profiliranju slovenske med- in transkulturne identitete, saj o svojih izsledkih predavamo tako doma in kot tudi mednarodnih krogih. Slovenski raziskovalci se dejavno vključujemo v mednarodno diskusijo o relevantnih temah in s tem prispevamo k (najkvalitetnejši in najcenejši) promociji Slovenije v evropskem raziskovalnem prostoru. S svojim delom posredujemo svoje vedenje o drugih kulturah v slovenskem prostoru in tako krepimo medkulturne kompetence tudi pri slovenskih recipientih, kar ima pozitivne učinke v stiku s tujimi partnerji na kulturnem, tehničnem in gospodarskem področju ter diplomaciji, vse to pa prispeva k utrjevanju meddržavnega sodelovanja pa tudi k spoznavanju drugačnosti in krepitvi tolerance in sprejemanja.
Najpomembnejši znanstveni rezultati
Letno poročilo
2009,
2010,
2011,
2012,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
Najpomembnejši družbeno–ekonomsko in kulturno relevantni rezultati
Letno poročilo
2009,
2010,
2011,
2012,
zaključno poročilo,
celotno poročilo na dLib.si
